Bil je mesec,
ki ni želel miniti.
Bile so noči,
ko spanec ni prišel.
Bile so solze,
ki nikdar niso nehale teči.

Noč!
V prazni sobi sedim,
nemo na zidu v svojo senco strmim.
Dvignem roki,
sence oblikujem:
račka, labod, VOLK.

Tableto za tableto
goltam.
Da bolečino pomirim,
da lažje živim.
Se sprašujem,
kdaj prenehalo boleti bo.

Veš,
znova sem padla.
Krvaveče koleno, dlan.
Ob meni stojiš,
se mi smejiš,
brišeš solze,
brišeš kri.

Ni mi hudo, ko jo primeš za roko,
ni mi hudo, ko te gledam z njo.
Ne nič ne boli kar vidim in kar vem.
hudo je kar mi rečeš česar se nevem.

Nč ne izgine, nč ne zbedi,
kot ne izgine osončje, ki se neprestano vrti.
Ne izgine bolečina, niti brazgotina,
ki ostane in se pozna,
vse do zadnih dni življenskega ciklusa.
izgine le otroštvo, mladost,
sreča, veselje, naša radost!

Tvoja nederja drhteča,
z življenjem kipeča,
od naših rok prekopana,
to zate pregloboka je rana,
v skalne nedri zarezali svoje poti,
ki vodijo do naših duri.

Se vzpenja planinec,
po grudih mogočnih,
nje utrip v svojemu srcu začuti.

 Dišiš mi...

Četudi jutri ali le spomin,
tvoj vonj me spremlja skozi nemo noč.
Zaznavam ga... vsa tista silna moč,
je nežno segla vame do globin.

i felt like a broken glas
but i still dont know why
it was so deep feeling
like u will say goodbye

Na okno ukletega gradu priletela ptica.
Priletela rajska ptica.
Vzela vse sanje in z njimi odletela nazaj-
v raj.
Na oknu princeska se jokala in ji pripovedovala-
zakaj.

Noč opojna divjih radosti
igra v mreži tvoje se sladkosti.
Demoni povabili nedolžne so na ples...

Nebo prelamljajo svetleče puščice,
zarežejo ostro mi v srce. Iz zarez rdeča snov.
Angeli sprejmejo povabilo na ples...

 A se kdaj vprašaš,
kam vodi te pot?
A kdaj pomisliš,
kje tvoj jaz
se kali?
Misel odplava...
si tu in povsod;
tvoja postava,
tvoj obraz,
tvoja kri...

Samo nasmeh je to, kar potrebuješ.
Samo nasmeh je to... in spet svetlijo
se oči. Kakor žarki se iskrijo,
ko sojem sonca v novi dan zapluješ... 

Vedno znova
me prizadeneš
pa tega sploh ne veš

Strl si moje srce
a ne opaziš
tisočih koščkov trpljenja
v mojih očeh
vedno ko te zagledam

Vidve
moja koščka duše
ki me dopolnjujeta

duši
ki me spravljata v smeh
osrečujeta iz dneva v dan

Še vedno čutim sneg
k je padal iz neba
tistega večera
ko sva se sprehajala
po Šentjurju

Obljubljam da bom pokopala
vse spomine
vse dotike najinih
pogledov

bila sva tako nedolžna
že poljub na lice je bil
kot da bi tornado
napadel najini srci

Petek
solze mi silijo v oči
ker te zopet ni

zadnjo minuto se pripelješ
na svojem kolesu
tako smešen a zame popoln