Ko bi vedel, kaj pomeni biti lep...
Ko bi vedel, zakaj ves svet je slep...
Ko bi vedel, kako rešiti se grenkosti...
Ko bi vedel, čemu naj pripišem vse sladkosti....

She told me she is unhappy
I can see it in her eyes.
She told me:"I wanna die!"
I can feel it in her heart.

Tvoj srčni pogled teh vražjih vrančevih oči...
Ta pogled sinonim poosebljene je krasote.
Uročil me je.
Prelivati ne neha, strup božanski,
tvoje se, večne mi divote.

Makova polja.
Klasje šepeče soncu, da ga ljubi.
Veter objame klasja glasan šepet
in ga na krilih lastovic
ponese sonca žarkom.
Sonca stražarjem.

Že petstopetinpedesetič to leto,
pogledam v isto ogledalo
in vidim iste oči,
iste lase,
isti obraz.
Krive zobe,
ki grizejo spodnjo ustnico.

Počakaj me na postaji.
Skupaj pojdiva na vlak,
ki naj se ne ustavi.

Pridi k meni. Pridi pome.
Čakála te bom.

in črni konji
in bele ptice
in umazane reke
in kriki
in sence
in mrak
in smeh

Poslal si mi pismo
   nenapisano
in sem vztrepetala
   kot bi mi dal
   prvi poljub

Izlivam ti verze v potokih-
preko hrbtenice najine dvojine
jih zapletam v vozle

Vse je bilo zavito v violično
od pogledov do nočnih metuljev,
od črmljev in sršenov
do divjega bezga in bodečega osata.

Se znašel sem med dekleti
nihče od nas nima več let
telesa so nekje obstala
a duša čas ne ve si štet.

like we are one...
cant u feel it?
its so strong!

but is it true?
sometimes it feels so unbeliveable...
its hard to understand.

Še malo, čisto malo...
spet ura bo polnoč,

ko z mehkobo me ovil
v nebeški boš obroč;

Obarvala si me,
sivo ptico. 

Izpraznila si mi črnilnik,
da ne pišem več zgodb dežja.

Padam,
čeprav ne smem.
Ne že spet, ne že spet..

Prav se čuti,
a je tako narobe.

Tvoje solze razžro mi moj notri,
da ostane praznota.

Tvoje solze razžro tabulo raso,
da ostane strah.

Iz senc ne vstanem nikoli,
nikdar.

Da ne ostanem izgubljen,
me reši.

Da ostanem živ,
me rani.