Bela bom nevesta. Tvoja.
Čuvala se bom le zate.

Bela bom nevesta.
Nikogaršnja do takrat.

Nocoj me spet povabi.
Ne bom te zavrnila. Kot takrat.
Nocoj naslikaj me v rdeči,
odeni me v barvo strasti,
naj odvržem vsaj za nocoj črnino,
naj vsaj nocoj...
glas mi prekipeva in kipi.

Pravijo, da so pesmi
o drugih, o simpatijah
prehitro minljive.
A o čem naj potem
pišem?

Oduvijek šaputanjem ulazim u dušu,
i pod okriljem srca ispijam nebo.
Šumski mirisan, otmjen i obnažen,
širinom ruku vežem tvoje poljupce
i ljubavnim snom uranjam u tebe.
Zato uz krošnje glasa pripijaš grudi,
i mekanih dodira pjevaš o cvijeću

Ne gledaš se več v ogledalo
Ne izbiraš današnjega parfuma
Ni več vsakdanjih malenkosti
Njegov goreč poljub je iluzija

Mrko stojiš na koncu ulice:

Na tleh, s črno packo na obrazu
Z ranjenimi krili, sam, osamljen
S srebrno kapljico rose v očeh
Živa voda tihe bolečine
Vzkalilo bo seme veselja.

Vonj po domačem pecivu
Majhna hiša v idilični vasici
Iskriv otroški smeh
Žalostna simfonija ljubezni

Spreminjanje

Stala sta sredi sveta
Sredi plitkega sveta.
In želela obvarovati
Svojo globoko ljubezen
Pred krvavo utopitvijo

Ptica sem - letim.
Sonce sem - grejem.
Veter sem - božam.
Violina sem - igram.
Roža sem - rastem

Lahko bi umrla ob tej romanci,
ob tej čudovito beli  poroki.
V minuti bi zaplesala valček.
Ta oda me polni z radostjo.
Zaigrala bi na čarobno piščal.

Zbujam se ob moškem,
ki je iz mene naredil žensko.
Pišem pesmi v njegovem objemu
Ničesar drugega ni več;
le on, svinčnik in papir
ter najpomembnejši del mene.

Sive ceste, hiše, obrazi, nebo
Sive moje misli in srce
... drobna lučka upanja ...

Ležim pod jabljano
in sanjavo gledam v bele cvetove-
-še nedavno tega so bili črni,
namesto medu, napolnjeni z jezo in bolečino,
po dolgem času pa jih vidim bele, resnično bele!

hitijo koraki
smehljajev več ni
se vračajo strahovi
krvavih noči.

žarek odbije se z ustnic njegovih
toča razprši se na delcev sto
vihar pojenja preden začne se
jaz pa ljubim ga močno.

Dih svežine čutim v prstih
ko satena tvoje kože se dotikam

Žarki sonca sevajo v očeh
več se ljubezni ne izmikam 

Bolj kot jutra žar
opaja me dotik sanjavi

Ti si veter,
sonce, dih;
moja želja,
moj prepih...

Ta pesem poslednja je misel,
ki tebe slavi.
Orhideja je roža,
ki kmalu zaspi.

Ta pesem v vetru verze ohranja,
orhideja nemočna že zmago oznanja.