veter piha
    čez pečine
bolečina
    ki čez noč ne mine
pogled
    ki zbuja ti skomine
slika

Blameless crystal is what you are,
never bashful, pretty bluebell never too far.
Your spelbound zeal has captured me,
made me break the rules and let it be.

Glass in the dark and claret in it,
bliss of forsaken truth had left me with creed...

Roka se odpira k tebi
in hlasta zaman.
Ne priznam sebi,
da nisi mi vdan.
Ne izbiram načina,
ne iščem motiva;
ne vidim izziva!

Ebony in your hair,
snow on your skin,
in avalanche of emotions,
only nineteen.

popka
na isti roži

metulja
na istem cvetu

utrinka
na istem nebu

ne vem ce si zelim
se zbudit s teboj ob sebi
hodit s teboj
po brvi zivljenja
se nagibat
levo
desno

Ti si sin širnega morja,
v korale odet je tvoj sijaj,
zvezdav pogled tone v morju,
ko iskrica brez konca prapola.

Pod žgočim soncem krhka krila se talijo. Ti še vedno lucidno letaš čez prežagano nebo. Kristal v očeh zapustil svoje je bivališče...
Nemilost preplavlja še poslednje vence.
Trohni vse, še svilene sence.
Lesket planetov iluzij postal je teman, drgetaje umika v veneče se vesolje. Nema rosa se razdaja, kapljice polzijo čez magnetno
polje.

Te tvoje grešne zvezde luciferja
postale so moje pribežališče utvar.
Iz črne kotanje pa tam veličastno,
vali opojen se vonj cigar.

priletele so
bele price tvojih sanj
globoko v moje naročje

kot trepetlika sem
na razmočenih tleh

Is this it?
Is this truly it?
Did I accept the fact
that there's no hope
for you and me?

Slonel na deblu
mogočne sem sekvoje
daleč od vsega
kjer civilizacija še ni zabila
kažipot svojih meja.

Jz nism normalna,
ne najdem besed,
ma jebeš moralo, tak je ta svet!
Ka mi kdo more,
če preveč kadim,
jz rabim nikotin , ko dogiranec heroin"
In ka mi kdo more,
če spijem pivce za živce?

Zakaj ti nismo podobni
če smo po tvoji podobi?
Zakaj ponoči
cerkvena ura odzvanja
če sa čas v sanjah krivi?
Zakaj si želimo besed
če z njimi bežimo v
molk?

Vse krajši dan,
ko vse krajša pot,
do doma me vodi,
po stezi asfaltnih cest,
po vse krajši noči.

Mald sem še,
za odhod iz sveta,
a kaj mi pomagajo besede,
ko neozdravljiva bolezen,
napadla me je.

Ne bom več,
nate mislil.

Ne bom več,
tebi pisal.

Rahel dež kaplja,
v divljini stojim.

Mokro drevo,
brez poganjkov,
posušeno.

V lokalu sedim,
hladno pivo se pretaka,
skozi okno se oziram,
dež pada.