Prišel bo čas,
ko bo dan preklet,
jeklen dež bo padal
in nebo s sivino bo prekrito,
a na zemlji,
le prašina . . .

Prišli dnevi,
deževni - sončni
med ljudi,
katere dan za dnem
preganja čas.

Gledala sem te.
Oblečen si bil v tisto sivo jutro
in na licu ti je obvisel otroški smeh,
imel si moje spomine v naročju
in v dlaneh balade.

Kje je tisti svet globin
kjer mir in sreča prevladuje
kamorkoli se obrnem
me le ta želja zasleduje.

Pišem pesem,
ki ni pesem;
pesem mladostno,
ki ni mladostna.

Nežno prelahko
se vpleteš v moje tkivo
pod mielinskimi ovojnicami
zasidran utripaš z vsakim signalom

Poljub v temi tvoje kreacije.
Štetje zvezd in šepet vetra,
da mogoče ni vse le laž.

Pobegniva na oblaku mojih fantazij,
na mesto kjer diši po tvojih objemih.

Skozi oko časa gledam v svet
nekako nestrpno
morda celo nelagodno
za belim zrklom
iščem barvo
da zapolnim pogled
v zeleno

Bila ji nežna duša je ranljiva
čeprav bohotna in vabljiva
je kot trhla vejica bila lomljiva

A sem lahko bela nocoj?
Zate?

A lahko odvržem vse?
Grehe, žalost, temo?

Zadnja minuta
oranžnega pramena
na sivem kamnu.
Zadnji zlati trak
med praznimi vejami
prebujajoče toplote večera.

Rada  bi metulje snežno bele lovila
da bi jih kot plaz snežink v nebo spet izpustila

Sprejmi klic
nedolžnega sprenevedanja.
Ponudi mi tišino
živalskega kričanja.

Lutka. Lutka v tvojih rokah.
Lutka v tvojih rokah, je vse kar sem.
Lahko me dvigneš do neba,
lahko me spustiš,
izpustiš
& vržeš
na trda tla.

Sedim pred kaminom,
zunaj nevihta.
gradovi v ognju na eni strani,
na drugi strele parajo nebo.

Danes, včeraj, jutri...
Svilnate misli mi nosijo tvoj koralni vonj.
Žametni njih dotiki klijejo tvoje besede, ki so tako daleč...
O, naj se pretaka in vije,
magija teh tvojih divjih oči, polnih čarovnije!
Divje nebo nad mano in divja neučakanost
v meni...

Dokler ni samo še pepel.

Hvala ker si mi poslala dež.
In strelo,
skozi sivo nebo, luč.