Postoj človek,
ti, ki hitiš,
ti, ki se s puško v roki mudiš.
Kam hitiš,
da tako vneto bežiš?

Še eno ti pesem zapojem,
še eno in sladko zaspim;
po moji se koži sprehajaš,
začutila sem v sebi nemir...

Ta pesem je zate,
je tebi v zahvalo...

podarjam ti svojo
rdečo koralo,

Nekaj je...
pada ti na čelo,
žari z zvezdami
kriči s soncem

nekaj je v tebi,
seže do mene
dotika se kepe v prsih
nariše nebo

Sedim obdan s črno svetlobo,
ki prihaja iz mojega srca.

Poslušam jedko tišino,
ki me razžira od znotraj.

Gora odpora,
ruši dve duši,
ko umirja kurirja,
brez slabe vesti.

Ugreza se jeza,
in srca obrca,
ne čuti peruti,
odrezanih stran.

Spiš v tople sanje potopljena,
mehko pokrita do vratu,
na levi on, ki si mu žena,
na desni jaz s teboj v snu.

Ko odpreš oči,
svoje čokoladno rjave oči,
ko si z roko razmršiš
kot oglje črne lase,
namesto, da bi jih počesal,

Črna se noč vije nad nama,
le mesec sveti na pot.
Z roko v roki hodiva po poti
in poslušava šumenje morja.

Na poljih je prah
in ulice smrdijo
po postanih upih

So naive,
in the middle of labyrinth,
searching for a way out,
voiceless trying solely to shout.

Povej mi potok žuboreči-
bezljav, zvezdav
Povej gozd mi šumeči-
gizdav, vihrav
KJE naj najdem ga?

V vencu polno rož,
a le eno vzela bom zate,
venec ni več popoln,
a prežeta sem z mislijo nate.

Tonila bom v sebi
in rasla bom znova
in gledala staranje dreves.

Tiho bom zlezla v tvoje naročje
in te pobarvala z mavrico,
kaj ne vidiš
da ne ločim besed?

Ostanejo le ukradeni trenutki,
ko se ljubiva,
dovolj, da se zaveva da sva,
da obstajava!

Moj um je prazen,
ti si moja praznina.

Čemu mi vso vesolje,
če je le svetloba ljubezen?

Žalosten sem nate,
in v tvojih očeh se zrcali večnost.
Bolim zate.

Odsev elektrike v steklu
požene mravljice čez telo:
Od stegn proti vratu