S košaro sanj, ki jih srce izsanja
v rana jutra napotiš se iz stanovanja.
Po ulicah ujetih v zgodnji mrak
izgublja tvoj se utrujeni korak.

Moja ljubezen,
kako pogrešam te,
ti dar si moj,
ti sonček si moj,
ljubezen moja,
meša se mi,
kako dolgo te ni,

Spet jutro,
sveže,svetlo in čarobno,
ta sij nenavaden,
šum dreves,
petje ptic,
je enkratno,čudovito,
uživanje popolno,

Ta opoj ni lahek,
čeprav lepo ti je,
vse okrog tebe se vrti,
ta opoj ni lahek,
vse lepo se ti zdi,
vse enkratno,
koliko gorja naredi,

Ljubezen,ki sem do tebe jo čutila,
je bila vznemirljiva,
mislila da je neminljiva,
nisi hotel jo sprejeti,
zato te je moglo doleteti,
ljubila sem te brezpogojno,
v nebo vpijoče in kričoče,

V maminem trebuščku,
ti še spiš,
še zavedaš se ne,
da živiš,
devet mesecev te nosi,
za tvoje zdravje jo skrbi,

Pisarna...

Na tvoji mizi slika:
dve hčeri, sin in mož.
Družina kot se šika.

Na moji mizi le šopek
spomladanskih rož...

Spoznanje,
da nekoga čakaš,
se obračaš in se vprašaš,
a  je to,
kar si iskal in se pehal,
za boljši jutri in vsakdan,
samo čakati......ne,ne,ne...

Črna noč in hladen zrak.
Glasovi zveri so odmevi noči.
V topli postelji nisem sam,
z njo sem v vročem objemu.

Hoditi ob tebi, je kot hoditi po s soncem obsijani obali.
Plesati s tabo je kot ležati na z mesečino obsijani obali
in sanjati z odprtimi očmi.
Biti brez tebe je kot tavati po puščavi
in upati na rešitev v zavetju oaze.
Čakati nate je kot umirati
in upati na čudež.

... "je slpoh vredno živeti,
če boš celo življenje ljubil nekoga,
ki ga ne moreš imeti?"

V tihi milini poletne noči
krhka in drobna se ptica rodi.
Pesem je njena šumenje morja,
zvezdno nebo se v očeh lesketa.

Jutro se prebuja,
nad otokom se nebo obarva rdeče,
sliši zgodnje se prebujanje narave,
na obzorju dviga sonce se žareče.

Spet solza po licu polzi
in v strtem srcu obup, depresija.
Se vidi iz teg le ena rešitev.
ostro rezilo, pravilen gib,
reka krvi in konec.

Še eno poletje je minilo,
nebo ovilo se je v meglo,
se sonce spet je za oblake skrio
in dež zaprl je pogled v nebo.

Bila je žalostna v duši in telesu,
ko sanjala je svoje polnočno iskanje,
da se prebijala je sama čez goščave
v želji, da jo vso prelepi tujec vzame.

Dóns se mi pa nič ne da
prečesala sem misli
sploh ne najdem rime
sedim in gledam v prazno.

Stojim na postaji
zraven še gruča ljudi
vsi čakamo bus
takrat z dežnikom pojaviš se ti
lasje malo daljši,
sanjave oči,
jamica v bradi,
pod nosom, brki pristriženi.