Kaj počneva? Tekmujeva?
Le komu - in kaj? - dokazujeva?

Da, lahko zdržim, danes, jutri, pojutrišnjem...
Da te ne zmotim, te sploh ne poiščem.

Pogrešam tvoje tople besede,
tvoj prijeten glas,
tvoj smeh,
tvoja jutranja sporočila,
ki so mi polepšala dan...
Šele sedaj, ko te nimam,
vem, kaj sem izgubila...

zvok umazanega goloba, ki golta ostanke včerajšnje štručke- te tvoje besede
lesk diamanta, ki ga je zasul pepel bruhajočega vulkana laži- ta tvoj pogled
vonj po poletnem nalivu, ki ohladi razbeljen beton- te tvoje solze
šepet lahnega vetra, ki v poletnih večerih zaziblje vrbo v sen- te tvoje obljube

Če se ranim vdrejo vame
tuje klice in nesnaga,
a na srečo so v krvi
moji pridni policaji
hitro tujke obkolijo
in jim moč razvodenijo.

Sonce,morje,veter,valovanje,...
vse to so sile nam neznane,
a kljub temu v človeku najbolj
iskane so prav sile te neznane.

V krivulje in špilje in brezna možgan,
kjer se rojevajo sanje,
vrtam kot s svedrom, a vselej zaman,
da bi razrešil spoznanje.

Jaz nisem biser, ki si ga želiš.
Jaz sem navaden rečni kamen,
ki najdeš ga na nabrežini reke
med tisočimi, ki ležijo zraven.

Tisti, ki je sanjal-
tistega ni več...
drhteč jih je odganjal...
ob medli luni hrepeneč.

Navzven se kažeš kot lepota,
a le brez oklepa zares si lep,
navidezno omamlja te gorkota,
a ljubiš tisto, kar je led.

Skrivnosten je tvoj obraz,
nem in tih-
kot da bi sanjal,
v sanjah svetlobo odklanjal,
vzet ti je ves stih.

S tabo padam
globoko v temo glasbe:
počasi in ritmično

Svoboden v duši kot delfin,
potuješ v mavrico globin.
Ne vidiš dna...
le šum morja,
prepeva tiho pesem z njim
in v dan ožarjen lep spomin.

Pojdi. Obljubim, da ne bom jokala.
Pojdi. Saj bom vzdržala.
Da te ne bom prosila, ne iskala.

A krik, ki v duši se rojeva, bo rasel v meni.
Vse do dneva, ko se na nekem drugem svetu
spet uzreva. In si takrat, mogoče, vse poveva.

Saj ne iščem. Že davno sem prenehala iskati.
Oprezati za tisto iskrico v očeh, plamenčkom,
ki ne da ti spati.

Morda nekoč, ko, prisežem, je sploh ne bom iskala,
iskrica bo našla mene.
In ogenj v srcu bo prižgala.

Ko se nasmehne,
se ji biseri leskečejo v zobeh.
In ko je srečna,
tisoč sonc žari v njenih očeh.
Ko se zbudi, se zdi,
da svet kar obstoji,
in čudi se in klanja samo nji.

Čakam, čakam dan za dnem na sivo-rdeči vlak.Čakam ga z vročo vnemo in rumenim pričakovanjem, da me odpelje tja kjer še nisem bila.

Pa pravijo, da bo prišel...a jaz jim ne verjamem več.Pričakovanje temni se že v sivo in ne pričakujem več.

Kadar veter nežno zapiha,
moje srce za tabo vzdiha,
v njemu tvoj plamen gori,
ker za tabo moja ljubezen iskri.

Na temno bledi cesti
ostal je rdeč cvet,
obstal je sred' sivine...
veter odnesti zna vso žalost,
odnesti zna ves smeh,
odnesel je mehkobo,
ovil jo v šepet.

lahko bi rekla,
da sem samo tvoja-
skoraj brez zastora laži in pretvarjanja

lahko bi ti napisala še eno pesem-
melodično ali trdo-
skoraj brez truda in pomislekov