Rekla bi, da sem te ljubila.
Se mi zdi.
Ampak ura je odbila polnoč
in princeske so zaspale.

Srce podarjam nekomu, ki ga noče vzeti...
Nekomu, ki bi me lahko, a me niče imeti!

Trudim se ga iztrgat iz svojega srce,
trudim se najti drugo zvezdo svojega neba...

On, ki ga ljubim je vse kar hočem,
on je vse kar znam...
Ali pa je vse kar nočem,
hkrati pa vse kar imam...

Leden srh me čez telo spreleti...
...v zraku vonj smrti...

Negibni v pločevini...

Jočem! Kričim!
Konca ni bolečini...

Med vožnjo v noči
ob polnem ščipu
na cesti je stalo golo dekle,
da ni bilo lune, bi jo povozil
zaustavil je avto
dva metra do nje.

Glej zvezde na vekajočem nebu.
Trgaj me, trgaj, trgaj, raztrgaj.
Še medlijo v svoji zaspani tišini.
Zvezde, zvezde.

Vedno nekdo mir mi zmoti!
Sedaj hočem biti sam!
Vedno je nekdo na moji poti,
mi ne pusti zbežati stran!

Težko vse je razumljivo,
če narobe si predstavljaš svet.
Težko je razumljiv korak,
četudi ponoviš ga spet.

Kaj, če v črni si resnici
poiskal bi to čudo?
Iskal in zares poiskal!!!

Našel bi ledene sveče,
tako lepe, a tako prekleto hladne,
da skeli.

Diham spomin
tvoje navzočnosti
tam, kjer te ni.

Bil je motiv za srečanje,
motiv za zaljubljenost,
motiv za spremembo.

Ne zameri mi, ker ljubim sonce.
Ne zameri mi.
Nimam jih za norce.
Norec sem jaz.
Norec sem jaz, ker ljubim sonce.

Ne pogrešaj stvari,
ki so bile,
ne pogrešaj laži,
krive so za vse.

Nisi rekel. Molčal si.
Poslušal teči tihi čas.
Čakal na prerokbo dneva,
daljšega od dni.

V objemu teme me je zalotila;
iskriva, koketna in lahkoživa.
Strupena,
kot puščica zastrupljena
me v ponos je zadela.
Razjezila.

Mene samo pustila!

V izdahnjenem dimu narisan glas.
Prikazen...
Spet diši po hrepenenju.

Neznatna modrina na nebu v daljavi
postavi pod njenim obokom zazrti
v svet stebrov pokončnih in ogledal
prežečih odsevov na belem apnencu

Zgodi se, da korak zastane,
ko točno veš za pot.
Naprej bi moral, tam je ona,
ti pa greš drugod.

Tudi jaz sem iskalec,
ki tiho prodira
v globine notranjih
čustvenih prvin.