Božam svilo tvojih ustnic
v prstih čutim njih naboj
lepe polne
tako vabeče trepetajo
da približam ti obraz
in stopim se v toplini tvoje sape

Poljubim te...

Čakam jutro. Noč je še.
Midva in sled večera.
Zamrl zdavnaj je šepet
ljubečega nemira.

Kot pšenica, so moji kodri valovali
vanje zataknil si še rdeči mak
metulji so na klasju drgetali
na zemljó se spustil je mrak,

Njegov globok pogled
v njegovih očeh,
ki vrta vame...
Njegov nasmeh
 - podarjen,
le zame...

Pišem pesmi zanj,
pišem, a vsak dan manj...
Pišem, ker ne morem tajiti,
a hočem pozabiti...
Pozabiti njegove oči,
pozabiti njegov obraz ko spi...

ki si bla, ko sn si gate prau,
ni te blo, ko bajto sn zažgau,
ki si bla, ko pesa sn nabavo,
ni te blo, ko zadno kuro sn zadavo.

Bila je punčka iz cunj s skrojeno
oblekico iz starih cap.
na glavi z rutko okrašeno
in s čeveljčki zelenimi in drap.

Za družbo v škatli bil je stari medo,
brez uhlja in s preklano rjavo tačko,
namesto očk porisan z belo kredo,
igrača za scrkljano hišno mačko.

Zašita, šivana, nekoč oprana,
izpod rutke gledale so plave kitke.
Na tla povaljana in zapackana,
posebej malim fantkom za užitke.
(ker vedno so jo cukali za kitke)
-----------------------------------------

In deklica nekoč je dozorela,
kot punčka njena je nosila kitke.
Še zdaj jo včasih srečam v poznem mraku,
ko moškim se predaja za užitke.

Nekje pod kupom raznovrstne svinjarije
leži preteklost s tisto punčko iz cunj.
Blago razpadlo je in marljivo gnije,
ko prava punčka zliva vase rum...

So zidovi, piramide,
pesmi v steno vklesane.
So mostovi, spomeniki
in le čas naj liže rane.

Tam je sredi luže stal
in malce se je bal,
ko vrtnico rdečo
v levi roki je držal.

Tam je sredi luže stal
in še malce bolj se bal,

Poljub nemira,
pogled pekoč,
mene ne izbira.

Adijo, moram oditi.
Samo ne vem,
kam treba je zaviti.

V izložbo življenja,
kjer lutke negibne,
nemočne in neumne ždijo,
gledamo skozi prozorno steklo
senco in prekletstvo nevednosti,
ki odžira nam srečo!
Nikoli več!

Iz pekla je pesem peta,
pesem se smejočega dekleta.
Smeh suši ledene solze,
solze nerazumnega poeta.

Bila je metulj,
le tvoj modri metulj,
ko v očeh je bleščala
 ljubezni sinjino.  

Kdo si pesem?
Zakaj srce te čuti
v sebi...
vse bolj in bolj? 

Nihče ji ne piše in rož ne podarja.
Vse dneve, vsa jutra in dolge noči
sedi tam ob oknu in jutranja zarja
jo najde bedečo, ko v prazno strmi.

Skoz polpriprte polkne krade mrak,
ko s sivimi rokami vame sega
poslednje žarke včerajšnjega dne,
dokler ne ostanem skorajda brez vsega.

Jaz sem bila ti.
Moje sanje, moje upanje.
Majhne ciprese na obrežju oceana.
Burja, ki odnaša strehe.
In mojo bolečino.
Upanje, da sem še živa,
ne obstaja več!