Vidiš, danes prvič pišem pesem.
Pesem, ki je samo tvoja.
Pesem, ki obljublja ne obstoja
in ne išče si tolažbe v laži.
Moj obup ni tvoja bolečina.
Moje solze niso strup za tvoje rane.
Ne, res niso strup - 

Strast preteklih dni še ni odšla.
Bila je le nekoliko oddaljena.
A dotik teh rok, bežen poljub -
in spet je vse, kot je bilo.
Popolno?
Morda boleče.
Nič več nedolžno ni spoznanje,

Samo nekdo v meglice galaksij
neslišno šepeta tople besede,
da kot vsevede znajo prepotovati
vse poti.
Med milijarde zvezd in zvezdnega prahu
odnašajo pozdrave v svetove
in nove se rojevajo, ko negotove
jim pot komet v noč svetli.

ali je res, da me ljubiš,
ali je res, da trenutek moj je tvoj,
ali je res, da me ljubiš

ali je res, da živiš le zame,
ali je res, da me ne izpustiš, ko enkrat me dobiš,
ali je res, da živiš le zame

kaj naj napišem
mar ni škoda praznih besed,
naj raje končam, preden je treba začet?

ne bom risal slik, ker jih ne znam
naj raje pisat začnem, ali naj za vedno končam?

i shaved my beard
i shined my shoes
damn baby, now im ready
ready for midnight blues

why should i care
why should i  cry
life is beautiful
and love wont never die

Dotikava se v mraku naskrivaj.
V zraku je še vedno vonj aprila,
sveže umitih jabolčnih cvetov,
in vonj kipečih trav s tvojega krila.

Drhtiš v objemu mojega dotika,
napeta struna v nebo pripeta.
Na polnih prsih  kakor da je ujeta
strast in toplina in belina mleka.

Pelinov čaj,
da pozdravi se želodec,
mi usoda skuhala je.
Toliko grenčine sem že popila,
da se mi upira.

Moja usoda,
kurba prekleta.
Vsakemu,
ki malo prijaznosti ponudi se predaš.
Lačna in žejna,
se za kapljice in drobtine prodajaš.

Po cesti skozi življenje,
na križišču,
spet narobe sem zavila.
Zakaj ni znaka tam bilo,
slepa ulica,
cesta, ki s prepadom,
smrtjo se konča?

Nocoj je spet en tak večer,
ko sama s sabo-
ne vem kam bi se dala.
Nemir se vame plazi,
pri sebi nisem,
od sebe sem,
pri tebi me pa ni.

Noč!
V prazni sobi sedim,
nemo na zidu v svojo senco strmim.
Dvignem roki,
sence oblikujem:
račka, labod, VOLK.

Vedno znova živim sanje , 
Globoko se pogrezam vanje .
Le občasno začutim utrip srca.
V meni prebiva neizmerna praznina , 
v srcu bolečina.

V množici ljudi sam sedim.
V srcu osamljen v temo strmim.
Rad bi zagledal ta kot nekoč,
Ko ljubil sem.
A vse kar vidim je prazna temna noč.
Le kje si ti ,da dan se v mojem srcu ponovno rodi...

Ko dan v temno noč se spremeni.
Se pogrezam v sanje.
Sanjam o tebi kako mirno ob meni spiš.
Kako me razvajaš, z tvojo ljubeznijo obdajaš

Zgradil ti bom hišo
Imela lep bo vrt... z rožnimi grmički
in zelišči...

Napisal sem okorno pesem
na nek meglen jesenski dan
in pravega pomena bi zaman
bilo iskati v vrsticah..
Nastala je tako spontano,
neopazno, kot da splazila
bi se mi v naročje,
v njem ugnezdila se neopazno
in mi zašepetala:
tvoja sem!