Daj, le nocoj ostani z mano!
Nikar ne hodi v večer meglen.
Kar je začeto in nedokončano,
kot »da« je, ki na pol je izrečen.

Primanjkuje mi besed,
ki povedale bi kaj čutim.
Premalo imam navdiha,
s katerim bi te opisal v romantičnih verzih.
Zmanjkuje mi sape,
vsakič, ko te kvečjem primem za roko.
Zato ne vem,

Tableto za tableto
goltam.
Da bolečino pomirim,
da lažje živim.
Se sprašujem,
kdaj prenehalo boleti bo.

Veš,
znova sem padla.
Krvaveče koleno, dlan.
Ob meni stojiš,
se mi smejiš,
brišeš solze,
brišeš kri.

Imaginaren prijatelj ...
Je umetnik, metalc, modrec
Rahločuten, drugačen, velik
Moja duša dvojčica
Nekaj globokega
v tem plitkem svetu.

Je vzcvetela pomlad
tudi pri vas,
kjer čas teče drugače?
Je pri vas tudi že maj,
saj  za nas je  tvoj kraj
povsem  imaginaren
in dimenzijsko nestvaren.?

Zdaj kot sneg,
brišem te
z vso močjo trudim se,
da pozabim te,
se noč prikrade
lunin sij
te zopet povabim
znova čakam te.

Ha, misliš, da me ubijaš,
ko se hvališ, s svojo novo prihodnostjo?
Misliš, da sem res tako majhna pred teboj,
da bi se za vsako tvojo srečo zlomila,
ker te ne morem imeti?!

Nočem te imeti!!

List papirja pred menoj,
kje si danes ti nocoj?
List papirja pred menoj,
zaradi tebe pesmi pišem,
nobene te besede ne izbrišem,
pravkar napisala bom,
ljubezen najina velika je,

Neskončen je ta trenutek,
s teboj,
tvoji prsti čarobni,
vsak dotik tvoj,
razvnema me,
vzburja me,
kako dišiš po neznanih

Verjemi,
da pogrešam te,
verjemi mi,
da moje srce tvoje je,
verjemi mi,
da iščem tople tvoje te oči,
verjemi mi,

Bil sem v samoti
oddaljen od ljudi
spoznal sem, da ni dala
nobenih mi moči.

Skoz labirinte utrujenih možganov
podijo se ideje brez vsebin,
ko jim botruje moč ujetih maliganov
in v pljučih nikotinskih usedlin.

Kje si bila,
ko sem bil nihče?
Ko se sem te potreboval in ne obljubljal?

Si spreminjala zvezde v prah?
Prah v zvezde?

Sinje modre so moje oči,
moje telo je srednje rasti
in orlovski nos moj obraz krasi.

A kaj mi to koristi,
ko pa me preprosto ni,
kadar daleč stran od mene si ti.

Hotela sem,
da bi me razumel,
hotela sem,
da skupaj bi bila,
hotela sem,
da skupaj srečna sva,
hotela sem,

Ko bi mogla, ko bi smela
masko z obraza bi ti snela
čeprav že vrsto je let
v visoki si družbi
bodi preklet.

Zdaj tkem resnično zadnje niti.
Zvezenih sto bilo je rim.
Abstraktno vse in neverjetno
razblinja iz dneva v dan se v dim...

Kot strela se je javil
v njeno nežno je glavo
močan pritisk in bol polob'l
se je ostril z vso močjo.