Prišel v moje življenje si,
tiho,kot sapica,
čisto po malo,
si se odpiral,
kot odpira se,
nežen cvet.
Nežen in lep.

Jokala sem v duši
in trpela,
ker tvoje življenje,
polno je laži.
Zavrgla sem,
najine sanje,
ker več,

V tihi poletni noči,
sprehajala sva se,
preštevala zvezde
in ljubila se,
oboževala sva,
te tople noči,
objeta se pogovarjala,

Potrebujem te,
pridi,
verjemi mi,
da potrebujem te,
ti moja hrana si,
tvoj nektar pila bi,
brez tebe,

Iskrice krešejo,
zvezdice plešejo,
v zraku se čuti,
ta čarobni opoj,
zvezdic nebroj,
le kaj se dogaja,
omamno postaja.

Brez volje,
brez življenja,
brez hrepenenja,
utapljam se,
v nedrjih zemlje,
nočem več živeti,
izteklo se mi je,

Zeleno,rdeče in rumeno,
veter s krošnjami se igra,
drevesa gibljejo se,
svoj ples imajo vsaki dan.
Vsa v barvah,
spreminjaš se,
prelepa si,ti pomlad,

Naju je dobila kemija,
ta posebna energija,
reče se ljubezen ji,
vse se nama lepo zdi.
Vedno bova se ljubila,
gledala se v te oči,
načrte bova delala,

Ne išči me!
Saj dobro veš...
ni treba, ni treba me iskati.
Vem, da predaleč,
a vselej na tvoji strani sem srca.
 

Imam te rad,
pa te ne dam,
imaš zlato srce,
ki vse mi pove.
Tvoje zelene oči,
mi govorijo,
tvoje tople roke,

Leti ptica - leti tja,
kjer se v prostranih morjih dan v noč konča.
Leti ptica - belih kril,
da s soncem se utopiš v temo neznanih sil.

 

Jesenske meglice
razblinile so se.
Zdelo se je,
da pred mano topel
jesenski dan je.

Med nežnimi zvoki ji duša lebdi.
V višine neznane dviguje pogled.
Da z žarki bi sonca pustila ti sled...
Morda pa uzrl boš spet njene oči? 
 

 S kriki pesem to pričnem
 električne kitare,
v temnici gospodar
in suženj omame,
in če te premami
zvok verig in bolečine,
vedi, da pošiljam pesem
 v tri krasne konkubine.

Luna povej,
kje hodi?
Zakaj ga še ni,
kje zdaj blodi,
je mar že v drugem,
zdaj objemu?
Je v njenem?

V svojem svetu sem,
ne zdrami me nič,
še kar naprej,
vleče me,
da okusim tvoje,
čutne ustnice,
misel na tebe,

Omamljena,
oba v opoju,
omamljena,
se raziskujeva,
omamljena,
poljube trošiva,
omamljena,

Sprehajam po gozdni se jasi,
poslušam ptičji ta spev,
nemir v mojem je srcu,
videla bi rada tvoje oči.
Se spomniš ,
ko sva hodila,
poslušava sva čričkov spev,

Da ne bom,
pretirano skrbela,
čeprav sva komaj pot ,
to skupno začela,
za tebe me skrbi,
si varno,
ti prišel domov,