Izgubljam se,
telo nima moči,
ni energije
kot pretekle dni,
telo mlahavo,
izgublja moč,
ni energije,

Pusti cvetu, da se izcveti!
Moč usode krajša mu življenje.
V lističih kjer slast se namedi,
naseli se skoraj mu trohnjenje.

Drsim z dlanjo po svili tvoje kože:
dotik metulja, ki na cvetu rože
pijan od slastne, lepke medičine
vsesava v cvet do skrajnosti globine.

Toliko misli v rimah,
je skozi moje možgane šlo,
reka žalosti in bolečine,
se proti morju vali.

Ne maram tvojih sinje modrih oči,
a rad imam,
kako me gledaš v dušo.

Ne maram tvojega nežnega glasu,
a rad imam,
ko mi ponoči šepetaš...

Vonj tvoje kože,
moj dotik,
bela pšenična moka.
Drsim po čudežu oblik.

Oh,
kako se medim,
kot kocka ledu se že topim.

Ljubim čas
ki ne ustavlja noči
trenutke s tabo brez konca
z neskončnostjo svoje ljubezni
mi daješ moči
najdeva se med oblaki
med nebesnimi loki ob istem času

Govorim naučeno se oblačim po modi
reklamam verjamem, kam me to vodi.
kdo sem, se vprašam, kot pajac se ponašam
kje je moje mišljenje moja osebnost
kje so tisti občutki, ljubezen, zasebnost.
Nočem več biti neka lutka na niti
svoj hočem postati že danes, ne jutri.

tema zasuje zemljo
in zaduši pesem
prihaja jezdec
odet v črn plašč
in malho čez ramena ima obešeno
v njej se skriva pismo
v njem skrivnost...

Lepa si v škrlatu,
Ko polzi ti po telesu,
škrlat.

Dehteča vijolica in prelestna vrtnica.
Senca majhne deklice s hulahoopom,
Oh, kako je prikupna v tisti roza oblekici
In s čeveljci, ki ji jih je kupila babica
Tista po očetu.

Kako naj pišem
Kako naj ustvarim lepoto
Ko pa slep od kiča
In gluh od hrupa

Drobcene nožice povsem zanesljivo
Na skoraj nezaznavni vrvici
V tišini... in samo je... tam
V središču... jutranja zarja
V rosnih kapljicah se lesketa

Kar se da zavestno
Skoraj brez obžalovanja
Hodim po robu nebotičnika
Se ozrem v nebo
Glej, ptice. Letijo
Se vržejo v globino
Tik preden...
Razprejo krila

Rad bi živel to življenje
Rad bi slišal svoje ime po televiziji
Bil bi na naslovnicah vseh časopisov
Morda izdam avtobiografijo
Celo posnamem celovečerca

travnik na robu gozda
dehteče cvetlice... iz cveta na cvet
metulj - zlata lesketajoča se krila
v lahni sapici - plešoč

Včeraj sem bila spet mrhovinar:
Hlepeča hijena
sem trgala Naju.

Samokolnica polna lesa, gledam,
kamnita miza gosti veselje, uživam,
spet vikend razžira napetost, oživljam,
v meni budi se ljubezen, živim.