Treščilo je,
spoznanje,
da vse je minljivo,
da vse je ranljivo,
na zemlji tej,
treščilo je, treščilo,
spoznanje,

Notranja ta moč,
splahnela mi je,
ruši se mi,
celi svet.
Kos,za kosom,
trga mi srce,
vsa energija odšla je,

Si kdaj se vprašala,
kako mi je?
Si kdaj pomislila,
kako še vedno čakam te?
Kako ne veš,
da rad bi še vedno,
dotike tvoje doživel?

Rumeno jutro obriše sledi tesnobnih dni,
v vetru plava topla misel svobode,
vonj pa me spominja na poletne dni...

Stojim na pečini,
ki razmejuje preteklost od prihodnosti
in brez strahu pred padcem, zrem v globino
z občutki nostalgije.

Letiš na oblaku evforije,
telo ne uboga tvojih ukazov,
zaslepi te svetloba zvezd
in sij lune,
ko se zamisliš,
se nasmehneš
in si rečeš:

pozno zvečer smo zakurili kres. plameni so se dvigali
sunkovito in rožnato. bilo je, kot bi opozarjali na Turke.
a je bilo drugačno vznemirjenje; smejali smo se,
tudi ko sem v žerjavico zakotalila krompirčke.

Oživi življenje in bodi odrešenik moji duši!
Nisem kot tempelj, ki ruši se, ruši....
V meni je vse dokončano.
Le stih plah in tih se včasih izvije
iz podrtije vzorno zastavljenih upov.

Skozme odzvanjajo bitke svetov
in zgodovina je komaj kot kaplja spomina.

Rad bi zaspal in se ne več prebudil.
Utrujen sem od potovanja.
Steza je dolga, predolga in ta iskanja mi črpajo moč in poslednje atome.
Tako sem utrujen. In dvome,
ki hotel sem jih razvozlati puščam za drugič.
Pustite me spati!
Saj ne bi nikoli ničesar razrešil...
Poskušal sem, trudil se a vse zaman!
Saj bo še časa!
Prosim, ugasnite sonce, zatemnite oblake...
Res sem utrujen.
Ogrinjam se v plašč iz noči
stkan iz srebra prvih zvezd in iz žarkov
poslednjega sonca.
Tu sem doma, utrujen, resnično utrujen...
Zdaj končno  prispel sem do konca!

Včeraj sem spet jokala
kot majhna deklica.
Kot takrat, ko
si sestradan volk
iskal moje srce.
Nato si ga požrl.
Nasitilo te je.

Se pomniš,
ko sva metala kamenčke,
sedela ob reki,
sredi vasi.
Delila sva si sanje,
v šolo z roko v roki,
sva hodila, 

Deževen je dan,
ves meglen,
a jaz,sem v mislih ,
pri tebi,
ko se približaš mi,
stisneš topel poljub mi,
vzameš me k sebi, 

Omamni vonj,
kako si te želim,
navdajaš me,
opajaš me,
z menoj si,
ko sem v stiski,
z menoj si, 

Bla je ena učiteljica,
ki vsi so se je bali,
kar je ona napisala,
vse je sproti zbrisala.
Niso mogli ji slediti,
a vse bi mogli narediti.
Ko kontrolno so pisali, 

Čutim v sebi to moč,
neponovljivo,
to moč življenja,
samo energijo,
ki me prevzema,
strašno me zajema.
Vse prav vse,

Odpira se vesolje,
odpira se zemlja,
prihaja raja,
gledat,kaj se dogaja.
Radovednežev nikoli odveč,
odpira se mi misel,
vsak je sam svoj gospodar.

Ta tvoj topel poljub,
brez dolgih obljub,
v dolgih večerih,
greje in objema me.
Komaj čakam,
da snideva se,
objem ta vroč,

Nekoč živel je deček,
bil je zelo ubog,
od rojstva na vozičku,
izgubil kmalu starše je.
Ker sorodnikov ni imel,
ga je dom prevzel.
Za njega so lepo skrbeli,

Kaj me gledaš,
kaj stojiš?
Kaj vame tako strmiš?
A si za kakšno traparijo?
Skupaj se usedeva,
da si kako rečeva,
noge skupaj stakneva,

Sedi velika družba,
eni smejijo se,
drugi pogovarjajo se.
Tam vidiš karte igrajo,
na ves glas se krohotajo,
se sami sebi le smejijo,
ker pač tako želijo.