Kakšni mični dami,
hodita po Ljubljani?
Zanimivo, bi bilo v dvoje,
pardon, mislil sem v troje.

Tele moje šale,
so drago me stale.
Po ustih sem dobil,
pa nisem nič spil.

Ko sva se dotaknila,
je iskrica preskočila.
Malo je skelelo,
ni pa prav bolelo.

Mogoče ni res,
se mi pa zdi.
Zdaj ko te ni,
pa me vse boli.

Ženske so vesele,
vse so mo vzele,
kar mi je ostalo,
je spomina malo.

Vse kar še imam,
je spomin na Amsterdam.
Kako je bilo veselo,
ali pa se je samo meni zdelo?

Napake me preganjajo,
se mi maščevale.
V srce rano režejo,
življenje zasrale.

Spodrezale mi krila,
postavile na tla.
Iz podzavesti se vrnila,
pot v napačno smer je šla.

Odločitve te potlačene,
privrele so na plan.
Tvoje ostre besede,
so jih spodbudile.

Našel sem besedo,
z njo tvoj jezik umirim.
Našel sem prijem,
z njim tvoje slo pospešim.

Ko si zadovoljena,
se popolnoma umiriš.
Ko si potešena,
bolj malo govoriš.

Njega vprašaj,
on vse ve.
Če kaj potrebuješ,
brez njega ne gre.

Res da v šoli,
kar priden je bil.
Je pa v življenju,
veliko popil.

Sedaj je težak,
sam je ostal.
Preveč je izbiral,
nobene ni izbral.

Naša umetnost,
je preveč akademska.
Morala bi biti,
bolj instinktivna.

Zdi se mi,
brez idej.
Ustavi se,
okrog poglej.

Žal mi je ozkosti,
primitivizem me odbija.
Časčenje povprečnosti,
pa kreativnost ubija.

Pesmi sem pisal,
sedaj mi je žal.
So ženske izvedle,
imele so prav.

Jaz sem boem,
v tem je problem.
Večina deklet,
ne želi, s tem živeti.

Slika Loškega kovača,
spomine nazaj mi vrača,
Na staro mama in očeta,
ko pod trto sedita.

Pod  trto je miza,
miza kamnita.
Za mizo sedita,
sedita in govorita.

Pod mizo posoda,
v posodi pa voda.
V vodi steklenica,
v steklenici pa vino.

Ime ji je Vanja,
poklical sem jo Anja.
to jo je razjezilo,
da se je kar kadilo.

Zakaj me loviš,
ne bom te vzela.
Takega kot si ti,
nebi nikoli imela.

Mislil sem,
življenje mi je zagrenila,
če, dobro premislim,
me je razsvetlila.

Na nebu,
so oblaki se zbrali,
da zemlji potrebni,
dež bi poslali.

Slišal sem spet,
kukavico pet,
kukuuu, kukuuu,
dež bo pršu.

Ona ne razume,
zakaj pravzaprav gre.
Ona ne spoštuje,
misli, da vse ve.

Je najpametnejša,
vsaj misli tako,
je najglasnejša,
ko kritizira se jo.

Zelo mi je všeč,
in ona to ve.
V obraz se ji to,
povedati ne sme.

Te krasne ženske,
ne bom nikoli prebolel.
vedno mi bo žal,
da sem jo tako prizadel.

Ne bom svojo žalost,
v alkoholu utopil.
preveč imam rad življenje,
da to bi storil.

Iščem te,
zmešan svet,
kje?
napačna sled.

Hočem te,
preveč besed,
jaz in ti,
nočem klet.

Vzamem te,
potrebujem red,
brez ne gre,
popolen cvet.

Res si zanimiva,
ne samo na pogled.
Všeč mi je tudi,
tvoj pogled na svet.

Zanimivo je,
zaporedje besed,
hitro sestaviš,
zanimivo poved.

Prijetno ti je prisluhniti,
ko steboj govorim.
V besedi bogata,
to si želim.

Mlado dekle,
v travi sedi,
da volka dobi,
se nič ne boji.

Vstane iz trave,
pogleda me.
Zavije z očmi,
kaj ti pa je?

Vse je mirovalo,
srce je vztrepetalo,
nekaj se je spremenilo.
Kaj se je zgodilo?

Men se je strgal,
ne morem vrjet,
cele dneve pišem,
kot da sem zadet.

Takoj sem se ovedel,
napako sem storil.
sedaj je že prepozno,
ne bom ji več težil.

Komaj misel to zapišem,
telefon mi zazvoni.
Na drugi strani ona,
z togoto spregovori.

Midva sva zgodovina,
nočem te več videti.
Prehitro je končala,
nisem se mogel niti opravičiti.

Sploh ne vem zakaj,
kje, kako in kdaj,
vse se je spremenilo,
to življenje ni več raj.

Sploh ne vem kam,
zdaj, ko sem sam.
Ven me sploh ne vleče,
čas pa hitro teče.

Sploh ne vem kje,
naj srečam njo,
tisto pravo žensko,
z katero mi lepše bo.