A veš, da še sanjam? Še iskra gori;
nad mano so želje, utrinki noči.

A veš, da še čutim? Razprta je dlan;
prelivajo čustva, v svet se prostran.

Iščem zavetje za svoje sanje.
Naj bo spleteno ali sešito,
majhno, veliko, tesno, ulito,
Le da bo sanjam dosanjati srečo.

Tresem se znotraj sebe.
Trese se spodnja čeljust.
V resnici se sploh ne tresem.
Trese se samo desni kazalec,
ne prenese pritiska svinčnika,
ne prenese nepotrebnega pritiska
svinčnika v mirovanju.

V višave se vzpenjaš,
visoko v nebo,
razprostiraš svoje veje,
mogočno,
bohotiš se,
kot velikan,
ves si v zelenem oblečen,

Težki so dnevi,
še težje noči,
ko tebe dragi,
ob meni ni.
S teboj čutiti,
s teboj se zbuditi,
s teboj hrepeneti,

Imam te rada,
ker s teboj,
je dež sonce.
Imam te rada,
ker s teboj,
je vse slabo,dobro.
Imam te rada,

Imava vse,
solze in smeh,
imava vse,
lepoto in greh,
vse še vedno,
negujeva,ohranjava,
imava lepoto duše,

Sama v ozračju vesolja,
lebdim,lebdim,
kot senca nemirna,
samo ogenj,
goriii,goriiii...
iskre spreletavajo,
da me kar zmrazi.

Trenutki so se razplamteli v podvojene sanje
kot tvoje biserno oko v valove morja,
obstala sem ob senci večnega razpotja;
naj obstojim, naj krenem dalje?

Malce je strašno in skrivnostno molčeče
in malce sem plašna v tej zibelki sonca,
kot čudna daljava zaziblje z obzorja
prastara davnina mi v strastno srce. 

Ko se  dotakneš me z nežno roko,
ko tiha mi s prsti greš skozi lase,
čutim ljubezen za vse tiste čase,
ko te ob meni še ni  bilo.

V vrtincih slanih dvoje src sledi morju.
V vrtincih sladkobe morske dvoje oči obmiruje v senci lovorjevi.
V hipu poplavljen z mislimi.
Z mislimi neizrečenimi morje naplavi zaljubljenca.

Leta in leta prihajal je pes
res rad v mojo bližino
vedno dobil je zalogaj
se vračal čez zapuščeno njivo.

S poscano nogo proti avtobusu,
hrknem in pljunem
v obliki črke Z,
na kovinski količek,
sram neskončne energije,
nasajen v pogledu nikogar.

Vsak dan si privoščim:

zavitek neosmišljenih utvar
s kančkom hrepenenj

nekaj iskrenih pogledov
serviranih z nasmehom

Ranjeno srce,
na tleh poteptano.
Čigavo je?
Je moje?
V prsih čutim praznino.
Da, najverjetneje je moje...

počasi trka
celo na moja vrata
nova pesem tisočletja
ki se svetlika v tvojih očeh
in se nariše na tvojih ustnicah
kot edina pesem vesolja.

Včeraj sem prepozno zaspala-
zato me danes veter meče na tire,
zvija v plahutajoče ostanke senče

Iščem se raztrošena po asvaltu in travi in pesku
in z vodo raznešena vse naokrog do meje obzorja
tam kjer počiva moja duša v miru sama brez tvoje 

še malo
in bom ulovila tisto listje,
ki je odpadlo preteklo jesen.
narisala bom mavrice
pripela sonce pod oblak,
in spet bom
kakor reka ki plava z dolino.