zbrisala bi sonce iz tvojih podplatov
že davno, že davno kdaj prej.
a zrla sem v luč kot v privid tistih časov,
ne zmorem, ne znam več naprej.

slovo je in bitka postaja bojišče
prefinjenih sanj.
zato sem si snela oklepe
in nič ni zaman. 

 

Dolge mesece se ne zgodi nič.
Potem se neke noči zgodi vse.
Stopi v njegovo sobo,
se uleže poleg njega.
In joče.
Dolgo, neslišno joče.

Ko bom slišal vrtnico vzcveteti v zimski noči,
ko bom videl barve tišine ob žuborečem potoku,
ko bom okusil mavrico sredi puščave
in ko me bo svetloba nežno pobožala po koži,
bom mrtev.

Žal mi je,
da si se grela v mojem objemu
in sanjala,
da bo za vedno tako.

Pri igri sva se spoznala,
se igri,klepetu in smehu predala.
Takrat še pomislila nisem
kako mi bo hudo,
saj vate zaljubila sem se močno.
Kaj mi vse to pomaga-
tebe leta motila so zelo.

Gda na zahodu vzhaja sonce Horizont je sešil zemljo z nebom Upam se Vse je dovoljeno, na pusti obali Skakalec se poveže v kamen Moja pohižna ljubezn gleda skozi kletno okno Zakaj imajo ženske 469 kosti več kot moški Zakaj imajo ženske manjsša stopala kot moški Zakaj ženske ne smučajo In zakaj sonce zahaja na zahodu Srce si je treba iztrgati

Molčal bom.
Molčal.
Dokler
ne obmolknejo svetovi.

Daj jim resnico.
In hoteli bodo več resnice.
Daj jim ljubezen.
In hoteli bodo več ljubezni.

V najbolj skritem kotu,
v brezkončni puščavi,
tičim v noremu krohotu,
bleščeč se v kraljevski opravi.

Prišla je noč
zavita v tvoje sanje...

ovila te v srebrnino zvezd
in misli ti napolnila z milino
položila ti glavo na puhasto blazino
te pokrila z lepotico - mesečino
in poslala te na pot brez cest

Lepa je reka,
ki pašnike reže
in mesto deli.

Lepa je luna,
ki nežno žari,
moje srce pomiri.

V gozdu legla sva na mehki mah
sonce posul na naju je svoj prah
kot dve veji v vetru sva ujeta
v gibanju telesa najina prežeta

želim
razpreti svoja usta kot krila
in dihati sonce,

želim

rasti kot mesec
in čarati sonce,

Prišla bo pomlad,
imel si me rad,
prišlo bo poletje,
in vse bo v cvetju.
Imel si me rad,
svoj bogati zaklad,
si rad dejal.

Modro nebo. Lokvanj in bori.
Trsje, meglica se pne nad vodo.
Tiha, zamišljena sama ob bregu
vode dotakneš se nežno z dlanjo.

Fascinirati koga ne pomeni biti mu fetiš,
tako da smisel velikih izgublja pomen;
...v popolnosti zmenka, kjer se tope komplimenti,
notranjost resnice ne kaže navzven;

Sovražim blodnje tja v tri dni,
sovražim molk, ki kar kriči,
sovražim isto temo kar na treh straneh,
sovražim smiljenje na tleh.

Jeza vstopa v moj emocionalni del,
v del v katerem skrivam tvoj obris.
Ne jočem, ker nimam, kar nikoli nisem imel,
se pa sprašujem, o čem bo jutri pisal časopis....

Ti si kakor cvet v pomladi:
rosna, sveža, vsa dehteča.
Jaz sem v jeseni pelin.
Daleč stran domuje sreča.

Pravijo, da je iskrena.
Da bi kdaj lahko bila tiho.
Naj bo tiho,
ji pravijo.
In naj govori,
naj ne bo tiho.
Ona se ne zaveda iskrenosti,
kaj pa če ves čas laže?
Ona ne ve,
res ne.
Pa bi rada.
In ne.