Pričelo se je nekako tako,
privekala majcena deklica,
je na svet,nebogljena,
kot sonček žari,
je kot morja objem,
balzam za mamino dušo.
Polna je upanja,

Moj si,saj veš,
da nekdo rad te ima,
mudi se ti kar naprej,
iščeš vedno nove
in nove poti,
pokažeš mi,da tudi
ti,imaš nekaj prav.

Ko jaz umrla bom,
nočem da jočete za menoj,
saj tega,si nisem želela,
koliko ljudi je,
ki ustvarjeni,
drug za drugega so,
a jaz,te sreče nisem.

Drugi te kradem
in sebi lažem,
kako nama je lepo,
zakaj to,
če vem,da nikoli
neboš samo moj.
Te tvoje oči,

Iz sanjarjenj se vračaš sedanji
trenutek. Drevo grmu, nekdanji
nedolžni bel cvet, za trn krepostni
pred strelo, nevihto, ščit si vranji.
*
Uravnavaš sam sebe, nasilni
naravi kljubuješ. Sem zdravilni,

Veje so tesno objele stene,
veter še božaj dele lesene!
Listje pada v tvoje naročje,
igra popka brst nje je medene.
*
Nalahno pogled drgne pobočje,
mirno pasejo srne zelenje.

Vse tiho, a čuti se ljubezni dih;
čuti se toplina, vsa nje milina
in navdala vse večja me skomina,
da njej posvetim, še tale kratek stih.

Je moja hiša pravljična pomlad,
kadar so okna odprta, nasad
rož ti zamegli pogled na cvetu,
ki ne dovoli razgled v svoj grad?
*
Je pravljična hiša upor svetu,
kadar vrata odprem, prag planetu

Dlan počiva mi na prsih
grabi za srce ker mora tam baje ostati
nohti zariti v telo ne čutim bolečine
pa vendar ne pusti mi spati

Ko končno našel bi besede,
morda le besedo,
ki opisala bi moja čustva,
mojo bolečino,
napisal bi jo s krvjo,
na zlat papir,
ga vrgel v ogenj,

Kadar zaspim,
se v sanjah zbudim.
Najraje v sanjah živim,
saj tam, ob njej stojim.

Življenje boli,
smrt pa bolečino blaži.
A smrti se boji,
zakaj potem raje trpi?

Pod zvezdno svetlobo
čutim le tesnobo
in edini spomin, ki bolečino blaži,
pa globoko v duši tiho leži.

Približal sem sebi samega sebe
spoznaval ustroj svojih silnic in želj
razkrival kaj drugi nosijo v sebi
primerjal in vagal s čim sem obdan.

Duša kriči od bolečin obžalovanja,
misli potujejo naprej in se v krogu zopet vračajo na začetek,
v glavi odmev monologa
in telo je ujeto v neskončno mrežo tesnobe.

Eko prinaša psalm,
poln modric in odbijanja,
preoblikovan v žametni dotik,
ki prihaja razvedriti osamljeni spanec

Sestavljanka iz različnih, papirnatih koščkov, tvori moje hitro izginjajoče življenje ranljivo,
saj je to vidno, dano brez prisile
na detajlen vpogled postavljeno pred lačne oči celega sveta.

Govorim, da sovražim vse ljudi - lažem!
Rad bi jih sovražil, a na žalost tega ni v meni.

S trditvijo sovraštva tečem v objem samote
stran od tebe - to nisem jaz.

Ne morem sovražiti ljudi
in to dejstvo sovražim.

Ne motim oglušelo, zobato zver,
iz zibelke peščene pradavnine rojeno,
ko globoko dihajoč spi,
ter s potresnim tresenjem,
luknjaste trebušne stene,
pripravlja nestabilna tla,
k nihajočim, hipnotičnim premikom.