Kadarkoli si se lahko vrnil,
nisem te spraševala,
čeprav je v meni divjala nevihta,
s točo, snegom in poledico.
Nisem imela dežnika in
na nogah sem komaj lovila ravnotežje.
Vendar nikoli nisem padla.

Črn panter tetoviran na hrbtu.
V rokah slovenska zastava.
Na ustnicah sled Prešernove Zdravljice.
V denarnici tolarji za spomin.

Človek, ki ne obstaja.

Stojiš prav na robu svojih misli
zreš v neznan svet pred seboj,
pogledujoč dol se bojiš padca
in zbiraš pogum.

Kriče se zbujaš iz morečih sanj,
upajoč, da je vse za tabo,
da se ti ni več treba odločati

Gledal sem sosesko v luži
sem videl sliko resnice in laži
v tem trenutku se sprašujem
kje pa v meni laž živi.

Iz naročja lune, si v roke mi padla
in nenudoma moje srce ukradla.
Z njim nazaj med zvezde si odšla,
izničila moje upe, da bi se še kdaj našla.

Neizprosni viharji divjajo v meni,
požar preteklosti mi tvori dušo v pepel,
plazovi težkih misli se mi usipajo na želodec
in sredi vse te norije, bije moje srce
in bije zate...

Pišem o sencah in o soncih.
O kontradikcijah svetega in o panteističnih bogoslužjih.
Obdan z maskami tlim pod razpeli materializma.
Sinteza novodobnih mistik se zliva vame kot parfum dobre ženske.
Protagonistične svinje se valjajo po kupih razvrednotenja.
Dokazov ni. Svinje se ne valjajo kar tako.

Nantadantadanta.
Je šel na nantadantadanto.
Je šel natanadantadan.
Ta. Dante je kul.
Dan teta. Kako ste ta dan?
Na tan ta dan te mam ta dan.
Na dan. Dan na dan.

Večno bomo minljivi.
Minljivost je večna.
Ko se takole poigravamo s potmi vsakdana, se zlivamo s trenutki transcendence.
Ko takole plujemo med trenutki transcendence, hlepimo po igri.
In se vračamo k bistvu.
Minljivost je le še privid.

Kojot je zašel v lokalni sendvič bar.
Prijazno je sedel poleg hladilnika s pijačo.
Kaj je takrat mislil?
Gotovo ni hotel pecat natakarce.
To je gotovo.
Za razliko od velikega poka.
Čudna so pota miselnih preskokov.

Danes imam pesniški večer.
Oplajam svoje misli,
mehanska brleča luč na nebu preletava spokojno ljubljansko nebo.
Pomlad je.
Bliža se moja dvajsetka.
Bliža se čas počitka.
Potisočerjen hedonizem izzveneva vame.
Hlad je lahko tudi prijetno topel.

Otožnost
sladko - grenka v srcu,
komaj opazen nasmeh,
zasanjan pogled
ujet v lansko poletje.

Kadar osamljen glas k sebi kliče,
stopi mu ob strani, ne prepuščaj ga
samoti. Svet živi v zmoti - v tla
zazrti, raje smo le neme priče...

Pusti mi vsaj pesem, življenje moje.
Vsaj pesem za vedno v meni naj igra!
Ko se dotaknem njenih strun, do neba
me nese melodija, ki jo poje
 
 

Sem
za kar se odločim
hočem
in si želim
pišem
pomaga mojemu srcu
sanjam

Umiri se
ni vredno
zakaj bi trpela
zakaj se ne bi dobro imela
lahko je tako preprosto
samo odmisli trpljenje
posrka naj te življenje

Uh sonček
in vetrc
in lepo vreme
ah znebila sem se teme
za vedno
za zmeraj
kako sem vesela

Oditi za vedno.
Daleč.
V nevedno.
Med drugačne ljudi.
V drugačne kraje.
Pozabiti na trenutne skrbi.
Uživati v lepoti.

Zdaj sm nekje
med koncem in uvodom,
nekje med oceani praznine
in med poljami veličin;

tu nekje sem