Poletje se je poslovilo
in moje življenje zapustilo.
Jesen tedaj je nastopila,
ki vonj po smrti je v dušo zaklenila.

Prišel na svet z rojstvom sem telesa
spoznal moč uma, ki le delat si želi,
zaposlil sem njegove vse vijuge
srce od njega, popolno odsvojil.

Sedaj ,prav sedaj,
končala bom s teboj,
ker neboš,me več za norca imel,
se z mano igral,
kazal roge,saj to pa tako ne gre.
Kaj pa misliš da si,
da drugega ni?

Tišina,
samo mrak
me še objema,
sama stojim na ulici,
gledam mimoidoče,
vsi nekam hitijo,
le jaz na miru

Moja čustva,
globoko so ranjena
vedno v mojem srcu si,
zakaj te ob meni ni,
da čutil z menoj bi?
Sine moj zlati,
pogrešam te ,

Po srčnem pozdravu,
sprašujem se,
al vzdržal,do večera,
brez tebe bom.
Lepo je s teboj,
noč preživeti,
s teboj se ljubiti,

Zaupaj ozračju, ki te hrani
prisluhni mu ob vsakem koraku
vsak trenutek je predstava
začuti vse te ponudbe v zraku.

Spoznala sva se sredi gaja,
tam v sredini maja,
cvetele rožice v lepoti,
kot ti v vsej svoji dobroti.
Imela sva se fino,kot je opojno vino,
in ko si me zaročil,
si me po rokah nosil.

Navihano početje luninega žarka
v mojem spočetju poplesuje,
igra se z DNK strukturami,
iskre skriva, luna dela, da in ne nagaja,
je že prav tako: le komu ni?

Vsako pomlad na trenutek umiram
v senci zelenega pajèolana.
Duša ujeta je, kakor izdana
in kot drevo do korenin hiram.

In režem črte s koraki
globoko odmevajoče temeljito temačnimi

Čez dan
Čez mesec
Čez naju

Na široko zrem v novi svet,
ki kaže da bo dalje z mano, kot pa slabo leto;
v bistvu vidim, a sem slep,
nepopisan kažem interes hvaležnosti za vse spočeto;

Kje so sanje mrtvih trupel, v bedi pomečkanih src,
kje se nanje zvrne blato, nekončanih želj in upov?
Zdaj se meša beda s srečo in prodaja le instant produkte,

Žal mi je, za bedne stihe,
ki polnijo tišine glas.  

Žal za truplo ohlajeno, ki ga je pokopal čas.
Žal za solzo pretočeno, ki zalila je obraz.
Žal za sekundo meni dano, ah, kaj bi pravil ti naglas.
Žal za mirno agonijo, spet pripeljal jo je plaz.
Žal za življenje poteptano, z lažjo postlano v laž.

Če bila bi cvetlica, roža prelestna,
bila bi najlepša, kar jih zeleni.
Kronana z zlatom, čedna nevesta,
v soncu slepila nas uboge ljudi.

Kdaj sem zadnjič ti držal roko
in kdaj moje srce je zate še bílo?
Ker vse kar lahko vidim:
turobna tišina, vetra praznina
in smrt.

Danes rad bi k tebi se privil,
ti pobožal nežna lička,
te globoko zrl v oči,
moja drobna ptička.
Stopi k meni,
nič se me ne boj

Utrgala sem črni cvet
njegovo lepoto v noči sem opazovala
prelepi cvet - za mojo bol
z listi zibko ji bom postlala.

Nisem te poznal,
ko sem te spoznaval.
Tipaje, po prstih, neslišno...
S prsti slepca otipaval...

Spušča se tiha noč,
sliši se glas zvonov,
pišem ti žalostno pismo,
prišel je ločitve čas.
Pero mi drhti v roki,
kot da nekdo,
udarja po meni