Nekaj je na tebi
in v tebi,
kar me privlači,
morda je to nasmeh,
morda je to pogled,
morda je to duša,
ki se zrcali,

Komaj čakam,da te vidim
in pogledam ti v oči,
ter poprimem te za roke,
saj zdaj vem,da moja si.
Čakaj me,o ljubca moja,
da ti pridem vasovat,
takrat pridem čisto tiho,

Naj ti pišem zadnjič v slovo,
In vendar ne za vedno,
Ker pozabiti nekoga kar tako,
Oh dragi,to ni mogoče.
Ljubezen res je prava stvar,
In vendar,
ne za vsakogar.

Kaj ne rečeš dete zalo,
da ti je vseeno,
da se tebe to ne tiče,
da imaš me polno glavo

Nič ni tako boleče,
nič bolj skeleče,
kot srce krvaveče.
Kdo more potešiti rano,
oko od solz oprano
in dušo razorano?
To sem lahko le jaz,
ki sem zakril si svoj obraz
takrat, ko nate je zgrmel trpljenja plaz.

Korak za korakom opazuješ,
z ničemer se ne obremenjuješ,
kot počasen posnetek se ti zdi,
saj nikamor se ti ne mudi.

ne prvič
niti drugič
pač pa že mnogič
si grizem en in isti noht
ker se ne spomnim
kje sem pozabila svoje umazane nogavice

Nekdanja notranjost želodca,
lepljivo metuljasta
V tricelatreh skundah
sem jo spreparirala
v steklen balonček bleščičavosti
na bel papir počrkan

Krpa se drgne ob prašno polico,
obojestransko zadovoljstvo,
oplojena s prahom se stresa
čez okno iz četrtega nadstropja,
ni je strah, saj bo letela, če bo treba,
ve, da ni krhka, vedno bolj čista,
reinkarnacija devičnosti.

Prepoteni hodža
s skrivljenim lasom je o sebi kričal,
nihče ga ni pogledal,
po pravici povedano
ignoriran je bil. 

Kradeš mi srce
počasi, po koščkih.
Trgaš jih, drobce,
enega za drugim
in si jih prilaščaš.
Z božanskim glasom
me umirjaš,

Dober dan pozdravim sosedo
mrkega pogleda in bledo
pljune pred mano na tla
čakam, da pade še zaušnica

kaj mi bo tvoj pozdrav
zamahne z roko
ali njegov ali čigav.

Patetično
a naenkrat mi je ostalo
le še računanje iksov
ki postajajo vse bolj barviti.

Natoči se mi
kot čisto vino
v kozarec
da te izpijem
po kapljicah
te po sebi izlijem
da čutim prelivanje
tebe v sebi
brezsramno
te užijem okušam
in se s tabo opijem

Gledaš me.
Sprašuješ.
Ne odgovorim ti.
Ne morem.

Trepečem.
Čutim te.
In nočem, da greš...

V temni noči luč gori.
Mar to sem jaz - mogoče ti?
Le kdo bi vedel - vse že spi,
ko duša moja še lebdi.

Zakaj stran s tišino, saj ni nič narobe.
Zakaj ni to lepo,
vsa ta megleno bela praznina.
Kar izgubi se pred očmi,
potem še ti izgubiš se vanjo.
Zakaj vedno samo kričati?
Jokati, stokati, ljubiti?

Samo tiho bi rada bila.

V noči,
ko angeli
padajo v svoja zrcala,
mi z ustnicami
netiš ognje.

Daj, skuliraj se,
obriši te nesmiselne solze
odvrzi končno že
ta videz žalostne klovnese
ko vendar dobro veš
da na tej poti kamor greš
ni upanja ,da njega kdaj uzreš.