V čigavem poldnevu ljubezni
sva zamedila poljube?
Na drugi strani bivanj
so milostne sence.
Čarovnija upanja
napolnjuje zatohlino notranjih vodnjakov,
ki sva jih s čudeži izkopala.
Spoznajva zdaj svoje rane
in dajva si bisernice v oči.

Daješ barvo mojemu črno-belemu svetu,
črta s čisto svojo melodijo,
si inspiracija amaterskemu poetu,
ustnice brez tvojih poljubov ne živijo.

Prehitro sva se vzela,
odložila oblačila,
prehitro sva se ljubila.

Prehitro sva se združila,
spet postala eno,
prehitro sva se ločila.

Molče sem te poslušala.
Rekel si, naj te ne iščem več.
Ubogala sem te.
A vedno si me potem poiskal ti.
Tokrat vem, da te ne bo,
kajti pozabil si vse trenutke,
ki sva jih preživela skupaj.

Luskasto te lupim iz ljubezni.
Koliko ključnih koncev kaplja na kožo:
Jutrja jokajo jantar na jase zavedanja.
Iščem še Itako, da skrijem srce.
Hočem:
Gosto goroče glasove.
Fatalno
Estetsko razodetje.

Ni me čakala v preddverju življenja,
ne na končni postaji v polmraku luči.
Ne na peronu. Vlak tiho drsi...
Sneg v kosmih pada v noč pozabljenja.

Sedem žitnih polj je že zaspalo.
Sedmim "smrtnim" grehom u(ž)iti.
Sedem not je navdih bolj slepim.
Sedem oceanov se pretaka krožno.
Sedem barv čas poskuša pobeliti.
Sedmim svetovom nekdo žali riti.
Sedmi se ravno za življenje gre.

Napisal bi najdaljšo pesem,
če bi znal, če bi lahko,
In skoval najlepše rime,
če le vedel bi kako.

Ta svet ni cvet, kot iz škatlice vzet.
Ta svet je klet s temačnostjo pripet
na srce vsakogar, ki trepeta,
da svet je smet za vedno preklet.

Spremeni me v kamen draga
spremeni me v trd grafit.
Pripelji me do smrti praga
postanem naj pijanc' zapit.

V svojem notranjem vesolju
prerežem dimenzije Hada
odluščim plašč
in se povzpnem
na vrh navzdol in v globine.

Celo mladost iskal sem le sebe
svojo iskrivost in svoje srce
vendar sem videl sebe kot senco
senco propada, suhih gozdov.

Moja pesem si
in jaz jo pojem.
In jaz jo pojem...
na srcu mojem,
se melodije zvok vrti.

Končano je, za zmeraj!
Nikoli več ne bom božala tvojih dlani,
nikoli več ne bom zrla v tvoje rjave oči,
grenjko-sladka meglica objema moje telo.
Rada bi pozabila,
tako ali tako je bilo že na začetku vse prepovedano...

Nisem je gledal
kot da nevidna
tu nekje blizu
je vedno bila,
le glas njen sem slišal
besede pomembne,
ki so se znale dotakniti srca.

Beli cvetovi v kandiran sladkor oviti-
ledene rože sive mrene
Spal si in jaz sem te v sanjah iskala
mirno padajoča v kadmijev sen
Mehko oblikovana

Za konec?
stoletje molka

Odpri očke ljubi in me poglej
tvoje oči...
ljubim jih...

kot esenco tvojega jaza
kot ljubim tvoj divji značaj in
prelepe poteze tvojega obraza

Svečka na grobu gori,
bolečina v mojem srcu gori.
Brez tebe prazno je vse,
iščem tvoj objem,
čakam tvoj vroč poljub,
hrepenim,da vrneš se mi.
Ta žgoča bolečina,me bo