In tako si odšel,
brez slovesa,
pustil spomine mi,
in zdaj greš v nebesa.
Verjetno še snideva se,
pa to prav kmalu,
saj pridem za taboin bova v raju.

Ko z roko mi greš,
skozi lase,
čutim tvoj dih drhteč,
stojiš ob meni,
nežno me objemaš
in skupaj sva eno.
Pokazal si mi,

Da bi že enkrat se rodila,
se končno prebudila.
Saj vse to so le sanje,
ki jih sanjamo vsi.
Vse je le eno sranje,
z iskrenostjo in lažmi.

Vsa ta balast,
kič, preprodorne besede..
Se mi gnusijo.

Vsa ta oblast,
nič, iskrene besede?
Uničuješ sebe,
uničuješ mene..

Glej zvezde tam na nebu,
že skoraj izgubile so svoj sij!
Koliko je še ljudi,
ki cenijo to svetlobo v daljavi
in koliko je tistih,
ki neutrudno jo dušijo?

Z roko v roki
čakala sva sončni mrk
gledava, da se prstan naredi
vmes dal poljub mi gork
priznal ljubezen si mi.

Hodim v šole
ne učim se več tega
kar Platon in Sokrat
sta še širila.
Ni več ljubezni
notranja zorenja
samo tekmovanje
in boj za prestiž.

Kako mi dišiš, čista ljubezen.
Moj si voha pečat starodaven.
Skozi ozko pot rezila, nosim
tvojo materijo za duha zven.
*
Zvok popolnosti vesolja želim
vtreti s prsti vate, hrepenim

Kako naj bi ribe popasle
zeleno ravnino mojega čela?
Kako naj bi veter razbrzdal
starega konja v mojem srcu.
Kako naj bi nebo obtičalo
v jutru nekega obreda,
v samotnem kamnu.

Mala hiša, luna hiši sveta.
Bistvo skrito, notranjost iz zlata,
kadar se obrača, kot sončnica
čvrsto stoječa, pogumno vpeta.
*
Nič ti ne more rahla sapica,
na ognju stoji strastna deklica.

Sveže nebo se je zlilo
z gerbero na obrazu
in ti si padla v dan,
ko si bila zvonik v morju.
Jagnje in ris
sta se sporazumela
za tvoje srce.

Želela sem in hotela...Vendar ostajam na istem mestu...na tem poznanem mestu...mestu v katerem sem že tako dolgo časa...In ne gre nikamor...ne nazaj ne naprej...Vam je poznana ta zgodba?Vam je poznan občutek ko ne moreš nikamor? Meni je...pa kako zelo...Vse svoje zadnje upe sem usmerila vanj...brez učinka...brez kaplje upanja...brez vsega.

Zbudil sem zjutraj se ob njej
z občutkom lakote po tej goloti
jutranji žarek se prebil
obstal na njeni je lepoti.

Distorzija notranjega glasu na koncu jezika,
ponavljajoč akord po nacefranem živcu
nabija, mami v ples golega obraza med maske
brez kančka sramu, brez ritma plešem.

In včasih zrastejo stvari,
tako, kot roža iz prsti.
Zvečer greš spat pod zvezd lesket,
in zjutraj v prsih najdeš cvet.

Zlomila sta mi krila,ko sem najbolj ljubila,ko sem mislila, da je samo moj,en sam pogled, bil je dovolj.

Zazrla sta si v oči,tako, da opazil ni, da mene tam več ni.Srce je zastalo,duša je zabolela. 

bil je ples;
bilo je več kot to
je bila paleta barv?
je bilo nebo?

nekam gor vodilo je stopnišče
na njem pa,
so posedali duhovi

do jutra si z objemi risal moje telo.
oblikoval si me v majhno deklico,
ki za življenje rabi le tvojo bližino.
od tvojih poljubov so mi zardela lica...