Sobota je danes,
sončno bo.
Jaz sem pa Janez,
ali bo šlo.

Gospa se obrne,
in nasmeji.
prosim pomagaj,
me hrbet boli.

Tvoje besede bolijo,
v glavi mi donijo,
ponoči me morijo,
spati ne pustijo.

Imela si vso pravico,
govorile so resnico.
Res so me prizadele,
pa me nebi smele.

Nisem se pripravljen soočiti,
v podzavest sem jih potisnil,
svoje zavestne odločitve,
iz moje preteklosti.

Poznam dekle,
z očmi vse pove,
Ko pa še usta odpre,
ti je žal za vse.

Ne želim s teboj govoriti,
pusti me pri miru!
Jaz sem Ana,
ti bom že dala vetra.

Ne želim s teboj oditi,
si preozek zame.
Imam diplomo iz ekonomije,
ti pa preveč bujne domišlije.

Ta tvoj takoimenovani talent,
ni vreden niti en cent.
Ni vreden počen groš,
vrzi te pesmi v koš.

To se pa ne sme,
v koš pa že ne,
te pesmi so moje,
bolje mi ne gre.

Dama me je za rit prijela,
oba sva v obraz zrdela.
Svojega plena ne izpusti,
vse skupaj se ji smešno zdi.

Drugič me prime za rit,
postanem bled kot zid.
Popolnoma otrdim,
ko ji v obraz strmim.

Potem se nasmehne mi
in izzivalno trdi,
naj si neham domišljati,
da se me dotaknila ni.

Zelo dobro izgleda,
tega se zaveda.
Poglejte to damo,
v glavi ima samo slamo.

Iz mene seveda zavist govori,
ker ne morem je imeti.
Drugega je izbrala,
da bi v boljši hiši stanovala.

Drugega mi ne preostane,
da osvestim bralce zbrane,
Ženske te ne morem vzeti,
moral sem za pero prijeti.

Ona me sovraži,
rekel sem lepo:
Delaš na kilaži?
Zdaj mi je hudo.

Želel sem jo samo opozoriti,
tudi zase moraš kaj storiti.
Si še premlada,
ne smeš se zapustiti.

Zgodaj si vstala,
na postajo zapeljala,
ko sva se poslovila,
nisva govorila,

Koliko se mi dogaja,
pa nismo niti maja,
Kako dolgo lahko to traja,
odvisno je od tebe Maja.

Ta dekleta,
so vas napeta,
jih nihče ne sprosti,
ko imajo proste dni.

Na delovnem mestu norijo,
takoj se razjezijo.
Delo pa trpi,
to povzroča mi skrbi.

En, dva, tri,
rime več ni,
verzi so odšli,
ostale so skrbi.

Muza moja,
me je zapustila.
Moja moč je usahnila,
preden zares, bi se razvila.

Sonce obuja nam zemljo,
oči in naše srce
ljubezen oživlja ljubezen,
a življenje svobodo za me.

To je edini razlog
za kaj čutim kdo bližnji mi je,
v njemu je moja istost,
v meni njegovo srce.

Kdorkoli v sebi nosi
le lastno veljavo in moč,
ta bo ob smrti začutil,
življenje narave, nje moč.

Čudiviti cvet,
Slovenskih deklet,
mična deklična,
s teboj popolen je ta svet.

Prelestni cvet Poljan,
praznije rojstni dan.
Bodi srečna in vesela,
naj bo vse kot si želela.

Težko govoriva,
kadar se srečava.
V obraz zardiva,
ko spregovoriva.

Težko breme postajajo besede,
razmišljati več ne znam,
postanem mojster pogovorne bede,
Prevzame me sram.

Ta punca je tečna,
ker ni srečna.
Ko bo pravega dobila,
se bo že umirila.

Jasno še ji ni,
izhod on je v sili.
Samo razmišljam glasno,
polen sem zavisti.

Vlada je padla,
čez poleno.
In odšla,
v zgodovino.

Danilo reče:
Kaj se dogaja?
Kdo meče,
ta polena pod noge?

Karel je bil, je Borut zavpil!
Tako pa ne gre,
oba bom za ušesa,
to se ne sme.

Letimo iznad svojih senc,
kjer skrbimo za svoj notranji mir,
žrtve zlobnih smo demenc,
ko ubežimo se podamo spet v dir....

za srečo, ki jo nosi material
za svobodo, ki jo določa kapital
za ljubezen, ki se navzven blešči
za eksistenco, ki že dolgo več je ni....

Od spoznanja do spoznanja skoz smo isti,
stalnice spremembe nas puščajo enake,
zgodovina nas nikdar ničesar ne nauči,
rodimo se v požrešne egocentrične bedake...

Jaz vem veliko,
da se nebi narobe razumeli.
A še vedno premalo,
da bi me med pametne šteli.

Nekaj pa le vem,
da nič ne vem.
Nekdo je rekel,
se močno opekel.

Če nič ne veš.
Kaj se pa greš?
Nehaj pametovati,
ljudem možgane prati.

Hej ti dekle,
mi lahko pomagaš,
me lahko urediš
in umiriš.

Pot  pokaži,
me pospremi,
na srečni kraj,
v najin raj.

Všeč so mi dekleta,
ki niso preveč odpeta.
Svoje čare si pustijo,
orisati z mojo domišlijo.

Premišljena in iskriva,
v pogovoru zanimiva.
Pretkana in zvita,
v preprostosti čudovita.