V življenju samotno na tiru
počivaš v miru,
drhtiš kot list lipe
v lahkem vetru,
nespretno, grozeče.

Sanjske sanjaj bitje sanje,
trdno zasidraj se v njih,
ne spreminjaj jih v dejanje,
ovenel bode njih zadih.

Do sedaj je dovolj
dovoljenih stvari,
sedaj se začne boj,
s katerim se ničesar ne dobi.
In spet v pralnico,
na opazovanje
se pelje moja duša,

List za listom se obrača,
beži, zvija se in trenutke vrača.
Pelin grenko v očeh riše stranpoti,
pade v tolmun želja in že ga več ni.
S solzami gube na obrazu ne bolijo,
sedejo vse zgodbe, a že v pozabo hitijo.
Pobožaš zdaj mehke svetleče oči,

Preživljam bridke ure,
ker pustil sem vase
nedolžne nje poglede
zaljubljene vame.

Samevam v tišini z okusom grenkobe,
k tlom pa me vleče veriga realnosti.
Na eni strani želja po zatekanju v narisan svet, na drugi stani dejansko stanje-občutek praznine.

V sebi čutim bolečino
ki me muči in pesti
ob vsej krutosti na svetu
ki ji konca ni in ni
kakor mnoge druge
tudi mene muči dejstvo
da je vse preveč gorja

Slap belih pen. Modro nebo. Steza.
In tvoj korak ob mojem. Neka pomlad.

Nekoč. Morda pred dvemi, tremi leti.
In moj spomin.

Mnogo drobnih je stvari
da se dan nam lepši zdi
to je toplo sonce zjutraj
ki nas v novi dan zbudi
to je ptičev žvrgolenje
ki naznanja nam življenje
to prijazen je nasmeh
iskra sreče v očeh.

Vdihni s poljubom življenje v telo mi,
vrni s šepetom sijaj mi v oči,
začaraj z nasmehom, s pogledom obljubi
mi dneve neskončne, brez hladnih noči.

Skrbna mati je
in ljubeča žena
je najboljša hči
dobra in poštena.
Res mi je za vzor
ko premaga vsak napor

Napisala bi pesem o sreči -
če bi lagati znala.
Resnico nosila sem v očeh,
ko sem jokála.

Kje si dragi tujec zdaj
se boš vrnil kdaj nazaj ?
nazaj na tisti najin kraj
kjer sva se spoznala
tiho si obljubo dala.
čakam te že leto dni
tebe pa še vedno ni
da ogreješ mi dlani.

Brez sanj me beda je nekoč rodila
na nek deževen, običajen dan.
Megla se je nad zibelko spustila
in od tedaj kot da bi bil zaznamovan.

Ob misli na te
mi poskoči srce
rdečica preplavi mi lica
in kri se pretaka
kot potoček bistri
sredi polja
polnega rdečega maka

Se spomniš, kako ostro ječi trava,
ožgana od sonca in napojena
soli, v oazi mehko zelena
koprena z vetrom se poigrava?
*
Pogled sinje čuteče tja odplava,
morje in nebo sta v molk zvezana, 

Solze so oblile njo
ko še zadnjič se v slovo je zazrla v množico
v divjem ritmu zibajočo
ki jo je navdajala z močjo,
leto dni se stapljala je z njo
kradla ji je energijo
in si opomogla z njo.

Jasno jutro mi oznanja, da je svet
Avto, ki pada. A nespečna duša
Skoraj na koncu vesolja poskuša
Najti omamo kot beden poet.

Ko se prebudim iz sanj
polnih upanja, pričakovanj
ko predrami me realnost
in postavi me v vsakdanjost
izgubim se v množici
ki me bega in duši