Slovar Slovenskega knjižnega jezika,
moram kupiti,
besede nove naučiti,
moram se izobraževati,
želim napredovati.

Besedni zaklad dopolniti,
vrzeli v znanju zapolniti,
pravila bolje spoznati,
če boljše želim pisati,
mojster rime postati.

Kljub razdrtju šale,
so oči jo izdale,
ni vse tako,
kot bi lahko bilo.

Kot bi moralo biti,
če vsi bili bi siti.
Takoj se mi posveti,
nekaj tu vredu ni.

O problemu govoriti ne želi,
jaz pa bi hotel samo pomagati.
Skrbijo moji jo nameni,
ti pa so povsem iskreni.

Dekle sedi za mizo,
prestaja čustveno krizo.
Pri miru jo pustite,
delu se raje posvetite.

Res je prisrčna,
kadar je raspoložena,
ko je vesela,
zelo je  zaželjena.

Hvala, za vse pesmi,
ki si mi jih dala,
Hvala, za vso inspiracijo,
ki me je k pisanju gnala.

Saj niso kvalitetne,
niso preveč spretne,
so pa moje,
zato še enkrat, hvala.

Zelo težko se umirim,
najdem svoj mir,
v svoji glavi rad živim,
zato ljudem se čuden zdim.

Za hrbtom govorijo,
ker se me bojijo.
Nimajo se česa bati,
samo ne znajo me prebrati.

Meni je pa vseeno,
če povem pošteno.
Tisti ob mene se spotikajo,
ki pred svojim pragom ne pometajo.

Veliki meloni,
in pripravni kanoni,
urejeni grmički,
in čisti stebrički.

Res da je grdo,
omenjati prvo vrstico,
če pa je tako,
veliko veselja bo.

Janez išče rešitev,
tam kjer je ni,
želi si vrnitev,
samoumevna se mu zdi.

S svojimi korenjaki,
s poslušnimi vojaki,
na poti k zmagi,
s strumnimi koraki.

Je to kar si želimo,
k čemur strmimo,
je on odrešenik,
za nekatere celo svetnik.

Prijateljem se utrujen zdim,
zelo slabo spim,
sem neprespan,
ker sem zatrepan.

Tega oni ne vedo,
zato pa jih skrbi,
da kaj narobe ni,
ne smem toliko delati.

Pravijo, da sem shujšan,
da slabo izgledam.
Težko resnico jim povem,
zato o tem ne govorim.

Popolna figura,
dolge noge,
zapeljiv nasmeh,
ogenj v očeh.

Elegantno odeta,
kot iz škatljice vzeta,
čari tega dekleta,
v podobi najlepšega cveta.

Tiha in zbrana,
vedno nasmejana,
včasih trmoglava
in svojeglava.

Odklenil srčne sem zaklopke
ženi mojega srca,
odkril sem novo ji svetlobo,
ki ni bila izvor neba.

Zaprta školjka njenega bitja
se sprostiti znala ni,
pomoč ljubezni od samote,
se v njej kot čustvo spremeni.

Prav tiho zlata rosa jutra
cvetu latice miri,
le moj pogled ji gladi lice,
ji v srcu novi čas budi.

Zrel človek,
ki nekaj  zna,
nekaj velja.
Nima prirojenega odpora do dela
in primitivističnega sla.

Ni se mu treba skrivati,
za žigosanimi papirji
in vedno mahati,
s prepisanimi putridli.

Papirnata izobrazba, škoda,
prav vsem je omogočena.
Tudi tistim, ki sposobnost ni jim dana,
logičnega razmišljanja.

Kaj se z nami je zgodilo?
Pred leti je vse dobro zgledalo,
dvajset let nazaj je veliko obetalo,
ljudi je vse to razočaralo.

Bila pričakovanja so velika,
celo morda prevelika,
naša vrla politika,
je vse zafurala.

Kurba je politika,
se sliši Cankarja,
jaz pa brez oklevanja,
stvar je to primitivizma podalpskega.

Da ima, se mi zdi,
naravne sposobnosti,
da dobi,
vse kar si zaželi.

Ko te enkrat omreži,
si povsem brez moči.
Ne moreš se ji upreti,
spon njenih se rešiti.

Bližnji so me opozarjali,
to dekle ni zame.
Nisem se jim dal,
voz v napačno smer gnal.

Gospodarica ima novo jakno,
ponosna zelo je nanjo,
zelo ji je všeč,
zato jo noče sleč.

Ko jo je kupila,
si je obljubila,
da jo bo nosila,
če tudi bi se zmočila.

Všeč družini jakna ni,
to jo sploh ne moti,
vsem želi povedati,
glavno da je meni.

Postavna dekleta,
se z lepakov smeje.
Jaz pa v vročini v avtu,
to na živce mi gre.

Morajo te reklame,
po mestu viset,
kamorkoli pogledam,
lepote žensk cvet.

Veter piha,
oblači se,
Prihaja nevihta,
skrite se.

Krim ima kapo,
to je slabo,
na našem koncu,
deževalo bo.

Res, da je zemlja,
potrebna vode.
A ne maram deževja
in sodnega dne.

Sonce je sijalo,
rojstni dan se je praznovalo,
prišel sem pozno,
večina je že odšla.

Ti si pa ostala,
nisi me poznala.
Bila sva si predstavljena,
ker sva bila osamljena.

Na začetku nič se ni zgodilo,
veliko se je spilo,
Kaj pa se je zgodilo potem,
še sam prav dobro ne vem.

Pride dan ,
ko nič ne vem,
vse narobe gre,
sploh ne vem,
kam grem.

Drugič spet,
se mi zdi,
da ni sranja,
in imam,
odgovore na vsa uprašanja.

Z glavo obrnjen proti zemlji,
ležim na travniku.
Hladna rosa boža mojo kožo in
jutranje sonce greje telo.

Črički drgnejo s krili.
V daljavi slišim traktor.
Sosedov pes drvi kraj mene in
z repom mlati travo.

Ozrem se proti nebu.
Milijon regratovih semen.

Primem te za roko in
jo nesem v usta.
Okušam jagode, ki
si jih nabirala pred pol ure.