Preizkusi svoje črke
ali zmorejo besede,
so most prek večnosti
v kamen vklesan.

Kam, kam?
Na vrhu sam,
brez izziva,
ni goriva,
Tema, megla, razpad sistema...

prve podobe
otroške igre
so pršele na
priprte veke
dvignjena pod obok
temno modre noči
mehko padajoče

O človek ti skrivnostno bitje
mučiš se in pehaš za spoznanje
postaneš suženj svojemu telesu,
ker ne uvidiš kaj ti hoče reči
prava resnica, ki živi v tebi.

Gnusobnost zapeljanih dni
me spremljajo v sedanjost
se rešit moram čimprej njih
uničujejo mi varnost.

Kje je tvoja dlan?
Popeljala bi me tja,
kjer se smreke odenejo
v srebrnino plašča sanj. 

Stopaš po poteh,
kjer sem stopala jaz,
v pomladnem jutru.
Dišalo je po snegu.

Najlepše je to jutro,
- glej, ZATE tke najlepši dan!
V njem nitke se prepletajo
željá, resničnosti in sanj.

Soj uličnih luči v očeh,
na obrazu navihan nasmeh
in varne tvoje roke v dlaneh.
Z vetrom se igraš igro,
kdo ujame več mojih las.
Oh kako je lepo poslušati tvojih misli glas.

(a.k.a. kam je šel Gregor?)

Kosi vmrla jegr mél,
balsmose, kismoše žvél,
tóča, bliski, zloben vétr,
prvi je izdihnil Pétr.

Pustite mi živeti
v sanjah brez resničnosti.
Ne vem, če želim si odgovornosti.
Ne najdem se v njej.

Rdeča, rumena, zelena.
Ko gledam krošnje dreves,
mi dih ustavi petje šumenja.

Rumena, rdeča, zelena.
Barve tiho izginjajo,
krošnje se izgubijo v vetru.

Sonce zahaja.
V noč se spuščajo oblaki,
zadnjih žarkov predaja.
Oblaki ostanejo sami.

V vetru se razpršijo.
Zarad zvezd in lune
odganja njih bližino.
So vredne vse te muke?

Le nekaj dni mi je bilo
Ko sem že zrlo v nebo.
Njegove lepote, njih barve.
Prepoznala vse barve narave.

Glej jo tam sedi,
S čikom v roki postava.
Vsi mislijo, da to je zabava,
Ko v resnici življenja si želi.

V dlaneh stiskam bit svojega prostora
čutim te kot zlato nit stkano v odejo
prepletaš se z izgubo in idejo
da obstaneš morda ostaneš

Jutro prineselo novi je dan,
no pa vendarle ni tako strašen,
kot se mi je zdel včeraj-
lep je.
Torej, naj si upam zopet upati,zato ker je danes lep dan?

Ko osive okovi tvoje radosti,
ko se orose pogledi tvojega srca,
se vprašaš koliko še,
zakaj bitje še vedno se ne vda,
zakaj trepeta pred mislijo tujega srca?
Površje že davno je odpadlo,
razkraja se fasada, ki bila je Ti,

Ne vem kaj naj počnem
ko v čustvih slutim
kako me opominja
v meni vest, kar čutim.

Zakaj sem živ,
če pa je življenje izgubilo svojo vrednost,
jaz sem kriv,
spuščal dolgo sem se v nevednost.

Angel me gledal je iz rjavih oči,
in nezrele obiral je sadove,
ko zdaj zazrem se v njene oči,
angel skuša sneti si okove.