Cvetice pričakujejo ob rani uri sonce,
in ko končno posije,
veselje se v žile rosnih listov vrne.

Ptice pričakujejo ob rani uri sonce,
in ko začutijo toplino,
zapojejo prelepo pesem življenja.

Nekoč, še zadnjič se ozrem na svet,
takrat želim pustiti drobno sled.
Nič  jemati, le dati v spomin,
kjer stopala naj vzklije beli cvet…

zavij me v svoj vonj,
izdihnila bom solze:
gorljivo oljnate

Strmina vpliva name
kot noč tihe bodice,
globočina vrha
izginja v jedko
razstavljenem jezeru,
kjer so plavajoči pajki.

Saj poznate tisti stavek iz Biblije;
človekova domišljija je zla že od mladosti.
Vedno sem se spraševal: zakaj prav domišljija?
A je absolutno res.

Naj noč razlije se med prsti
in ihti med tvojimi lasmi,
naj dan pokaže svoj obraz,
iskriv in konjev jaz,
tvojih dolgih nog.

Solze mi polzijo,ker vem da ti boš odšel brez pozdrava,brez poljuba.Le kako je to mogoče?Čas nama šteje ure.Boli me.Misel na tebe,na najine skrite noči.Ljubezen!Boli,boli,boli...Kdaj se spet vrneš?Ali sploh prideš še?Vem,to je utvara.A v meni tli upanje,da se še snideva.Jočem se...Pridi,pridi nazajin popelji naju v raj.

Gravitacija je priklenila vse njegove misli na dno duše.
Stopicljajte z menoj, čutim dom.
Povsod. Okoli nas.

Sonce neusmiljeno trosi žarke.
Fatamorgana obliva mangovec.
Sinovi puščave srkajo življenje.
Tudi Tuaregom so štete minute.
In vztrajanje.
Večno.
S kozarcem vode. 

Zakaj molčim, si me vprašala.
Zakaj obračam stran pogled?
Kdo ranil je v globino duše?
Zakaj solze na licu spet?

Bela tančica iz svile. Prah zvezde v tvojih laseh.
Zbegan se z njim  poigravam. Dotik najinih gorkih teles.
Toplo je v tvojem naročju, krhke so tvoje dlani.
»Rada te imam..« zašepečeš. Zvezda se k zvezdi spusti.

Bele besede v belih gazeh.
Iščem zaman tvojih svežih sledov.
Drobno pršič v noč naletava.
Vračam se, vračam.
Nikoli domov.

Sem te izgubil? Neslišno sneži.
Ne dovolj ljubil? Bele gazi...
Sanjaš pokrita pod plaščem noči.

Rušiš mostove. Breg nekje daleč je.
Nisi!
Nikoli!
Nikoli ne boš!

Sanje steptane. Kdo naj verjame?
Boš kdaj?
Sploh kdaj?
Nikoli ne boš?

Slap drobnih kapljic po meni zdrsi
božam svoje telo duh se miri
naslonjena na hladno steno zaprem oči
objamem prsi njih polnost nežno vzdrhti...

Ženska sem...

V prazni sobi počivajo njene misli,
sonce se trudi osvetliti prah na tleh
in prazne oči zrejo v tla.

Ni ga več,
nikogar ni,
le zvok: tik, tak, tik, tak,...

Naj nasmeh mojega obraza
zamenja žalost v ljudeh,
naj pomagata smeh in svetloba
mojega srca. 

Slovensko nam zemljo si branil na Soči
Veliko pomenila že nam je tedaj
Edinstveno branil v bitvi tej vroči
To isto pomeni nam tudi sedaj 

Nebeske kapi iskre na paleti duše,
a brojni uzdasi, tirkizne zvijezde,
ugađaju bjelinu ljubavnih ploha.
Grlimo se tijelom u tišini siječnja
i kao važan detalj naših zagrljaja,
nijemi dodiri ostavljaju osmjeh.