Zakaj toliko dni?
Zakaj ne le večno dolg dan,
s tabo...
da se zaljubim v tvoj nasmeh,
da se izgubim v tvojih očeh.

Zgrbljen in star, siv in suh,
prodal je čar in postal le duh.
Prenašal je gorje in smeh,
preziral je kraje, ni verjel v greh.
Nosil je drugim, a dobil nič,
mastili so se kakor zveri,
žalost je prihajala iz vseh strani,
samo veselje, denar in kič.

Maradona, Maradona,
vsi mislijo, da si mona.
Maradona, Maradona,
zame si še vedno as,
čeprav si velik pas.

Iz dneva v dan težje iskanje resnice,
splošna vprašanja v glavi,
izpodrivajo žalost, a ni pravice,
vsako življenje predano je slavi.

Sprehod med politike,
rezultat je smešen,
preveč  je kritike,
skoraj sem smešen.

O Bog, daj me v tvoj hram,
o Bog, prilegel bi se mi bel ovratnik,
in črna obleka,
ne bi me bilo sram,
saj bi v imenu križa nalagal človka.

Mladost vije svoje poti,
norost umika razum z dlani,
noč krasotica temnih senc, motnega bliska,
kaže svojo moč, ko na trenutke zavriska.
Polni žepi, mlada pamet,
hitro obiščejo krsto, oblečeno v žamet,
kakor zapoveduje moda in življenje niha,
vozil je Soda a sedel Liha.

Noč se je počasi spustila nad njih,
petrolejka je gorela ob največjem svitu,
žalovali so vsi, občutek mračen in tih,
še zadnji spomin tovarišu Titu.

Imajo utrujene oči,
od sebe ne spustijo niti glasu,
povsod samo bolezeni in kri,
ne najdejo pravega miru.

Navaden in ne kemik,
ekscentričen in sramežljiv,
sit je polemik,
dokazal bi, da je živ.

E ja...
Nežno te božam z očmi,
tako te gledam z zadnje strani,
lahko zabrišem solze,
a v srcu mi gori.

Vidim grm, zeleni košat grm,
na njemu cvetje,
v vsakem listu neka želja,
v vsaki želji vprašanje.

Življenje je pot, na koncu cilj,
na koncu smrt!
Svet je lep, svet je grd.

Dolga noč, zvezde padajo v trans,
a kje si ti?
Pridi, danes mi ne laži,
ne verjamem ti,
ni šans!

Gledam te obraze,
otroci...
gledam te obraze,
vsi čakajo zvonec,
pustimo sedaj oguljene fraze,
danes je vsega konec.

Skačejo okrog veseli obrazi...
star sem.
Korak za korakom, mehka stopala...
vojna in bes, pozaba.
Mina, pok, konec...voziček.

Življenje je trda pot,
pot, ki te vodi do cilja,
vsak korak je uspeh,
a za korakom še ena milja.

Ko solze govorijo, resnica boli,
ostanek ljubezni in spomini na lepe dni,
dejanja so odveč, srce trpi,
in vsi že spijo, a tebi se ne spi.

V deželi pod kozolčki,
se pojavljajo evropski stolčki,
in naši veljaki,
izvajajo težke manevre,
da v žep spravijo,
tako želene evre...