Vse to, se bo enkrat skrilo,
za temno senco mojega spomina.
Vse to in še mnogo več...
Ugasnil bo plamen mladosti,
pod staro čašo razuma in modrosti.
Počasi ugaša...

Videl sem smeh,
bolečino in kri,
slišal v očeh,
čistino in skrbi...

Moja želja: jutro ne obstaja
Minevajo dnevi
Ostaja hlad,
v moji sobi, Ostaja hlad
Priznala  poraz,
Se Prepustila sem tebi
Sem dala vse.

Bil je sončen dan v sončni zimi.
Ptice so letale po nebu in
otroci so vreščali na ves glas.
S prijateljico sem se pozdravila,
ko zagledam tebe.
Tvoj pogled in besede so zvenele čudno.

Strmim v temo
čudna  je danes ta bolečina
to ni pogrešanje
v srcu zavela je praznina
okovano
ohromelo
kmalu postalo bo brez življenja
okamenelo

ko veter mi prinese rdeči vdih
in  žarek  zdrsne  po nasmehu
neba  odmev  ostane čudno tih
da iskrice zaplešejo v pogledu

Umrl bi brez sanj o tebi,
umrl bi že zdavnaj
brez tvojega dotika, ki ga ni.

Le up preteklosti  je gnal življenje
z vso  silovitostjo naprej...
Ujet v koprene nemoči sem te iskal.
Kje vse, veš ti. In nisem našel ne sledi,
ne odtisov nog tvojih stopinj.

Zajokal bom na grobu najine ljubezni
ko maj srebril bo lunin svit
in rahla sapa vela bo skoz trave
zibajoče se v temi.

Nebo bo polno zvezd
kot je bilo nekoč naročje tvoje
polno mojih sanj,
ki šepetale so v objemu.

Tvoje skladne poteze tečejo trdo.
Izklesane z dlanjo umetnika,
odtisnjene mehko...
z enim izmed prstov genija.

Ko bi lahko letela,
v tebi videla sebe.
V blaženi norosti
vse pretentati,
se iz zidov teh osvoboditi.
Letela bi v primerjavi s pticami.

Kako prikladen prostor.
Zunaj se sonce
z nebom zliva
v moje misli.
One se s straniščem vsklajujejo,
okolje zanje...
Na okenski polici

Mejim na norost.
Željena bolezen,
ki mi teče po žilah,
se na stene glave opira.
V luknji temo ustvarja.
Igram se z malo radirko,
prožnost je njena lastnost,
čeprav ne živi.
Kje se prožnost življenja konča?

Gledam te.
Kako lepo se sanjam predajaš...
Spiš,
a vendar čutim tvoje srce,
kako se v meni prebuja,
moje misli zavzema.
Tako lepo mi govoriš,
tvoje besede so
kot piš v tišini.

Mehka zvočnost tvojega glasu
v meni prebuja pomlad.
Najin pogovor
ločuje razdalja,
a vendar čutim
tvoje mehke roke,

Poslušam.

V tišini eho nekega čudnega glasu,
od daleč, a vse bližje.

bujenje je relativno
ko se prebujam trikrat
ko sanjam da sanjam

in vse težje je
razlikovati sebe od sebe
ko sanjam

Pomanjkanje ljubezni slutim
v ljudeh, sosedih
in vseh ostalih bitjih,
to ljubezen, ki nas zbliža
v pogledu in besedi upa
v stisku roke al' objemu.
To so kristalčki,
ki odsevajo in zažarijo
v srcu samote,
najtežje bolezni.