Izginjajo glasovi.
Odmevajo v daljavi.

Za nohti so plasti emajla.
Kri se meša z milnico.

Srce bije v ritmu tkalskih
strojev.
Pljuča reže srp.

Ti si zadnja misel.

Telefon pretrga molk.
Kličeš?

Glasovi spet so bliže.
Zrak napolni pljuča.

Prismehljala se je s svojstveno radostjo
v prazno območje mojih globin
mikaven pogled me očaral,
da zaželen le od nje sem in njenih oblin.

Ves dan sem taval po samotnih poteh
med nizkim rastlinjem neznanih poti
resnici na ljubo, sem bolj bežal,
od samega sebe in svojih kapric.
Zastal sem na strmem  podnožju pečin
zame je bila tu pot končana,
v povratku zagledal sem sled želj in bolečin,
sedela je na skali, ne daleč od mene,
v trenutku razbral sem svoj lažni beg,
bilo je iskanje prepolno hotenja,
biti ljubljen od te sanjske žene.

Jaz te ljubim,
rad te imam,
z vso duši in srcem,
sem to predan.

Sam sebi se zdim zaslepljen,
z tvojim nasmehom zasvojen.
Preveč svoje početje analiziram,
in tvoje obnašanje kritiziram.

Všeč mi je tvoja glava,
ne pa kaj je v njej.
Želel sem tvoj pogled na svet spremeniti,
novo pozitivno energijo ti vliti.

Po svetu hodiš ponosno z dvignjeno glavo
oblečen v krvavi pot otrok,
ne pomisliš na njih, ki tam v daljavi trpijo
za kozarec vode, za obrok.

Ozkogledno zreš v lastno prihodnost
brez ozira na slabo ki te obdaja,
vidiš le sebe na prestolu sreče,
ne pa tistih, ki ne poznajo raja.

V glavi imaš sliko popolnega sveta
ki pa žal nikjer ga ni,
če on je drugačen od tebe
ti ga kamenjaš, njega boli.

Pod podložnostjo svojih strasti
so stali pred mano na videz srečni
od raznoraznih telesnih želenj,
pristali so v sadu svojih blodenj.

Pravi ljudje so drugačnega kova,
v sebi so pristni v skladu neba,
a ti človečki so zgolj ličinke,
hoteli bi tisto, kar le njej se poda.

Zunanje življenje je izguba časa
zato ga imamo, da se vsak prepozna,
strasti in pohlep so čustva telesa,
a človek z voljo se jim ne preda.

moje srce razpada.
z vso močjo se trudim zaustaviti
neusmiljen razkroj, čeprav se obenem zavedam
nesmiselnosti svojega početja.

delci mojega srca so uničeni
in s seboj vlečejo tudi tiste popolne. včasih se mi zdi,
kot da v notranjosti živi grozljiva pošast,
ki me zahteva celo.

kri se je obarvala črno, ko sem strgala
kožo iz svojega telesa. in šele potem
sem se zavedla, da je nekaj narobe,
ker moje srce ni bilo.

Pesnik si,
ali te pa ni.
Rek takole govori,
piše pesmi,
vsak slovenec pravi.

Pesmi so,
meni v tolažbo,
drugim v zabavo.
Nekateri so zavistni,
ker so verzi pristni.

Skozi cev sem privekal na ta širni svet
skozi cev znova vračam življenje,
iz samih cevi je sestavljen moj svet,
oživljen s krvnim obtokom.
Z mislijo širim razpoloženje krvi,
ki uravnava spiralo življenja,
srce mi neutrudno odšteva svoj čas
in obenem sprejema mišljenje.
Vsaka zamera jeza in strah
utesnjujejo moja hotenja,
zato vse blokade energijskih tvorb
poizkušam izničit iz sebe.
Sem kot brezhibno ustvarjeni čip,
ki služi za izdelavo svobode,
tiste edine za večni obstoj,
s katero duša osveži vesolje.

Zelo si lepa,
kako si slepa,
ne vidiš,
kaj vse bi imela,
če bi življenje bolje razumela.

Si še mlada,
neizkušena,
življenska pot te,
še ni izučila
rabiš čas, da boš dozorela.

Naslonjena na zid,
Ljubljanske univerze,
fotografirala si stavbo,
Slovenske filharmonije.

Očem prijetna figura,
ne poznam ti imena,
nič ne vem o tebi,
polepšala si mi dan, hvala.

V razmišljanju povprečna,
karakterno nemogoča,
Ob deževju tečna,
fizično zelo privlačna.

Moram se odločiti,
med egom in DNK-jem izbrati.
Če pri tem bova ostala,
mi boš ti, še nadalje možgane prala.

Zame si najlepša,
sramežljivo sem rekel,
nisem vedel,
da se bom opekel.

Oguljena ta je fraza,
ki sem jo uporabil.
Vem, ni zelo izvirna,
je pa zato iskrena.

Ti si pa vzkipela,
v obraz zrdela,
gnev si name zlila,
povedala, da me imaš za debila.

Zlate naše avanturistke,
Slovenske punce drage,
ki rade prestopate tuje prage,
ne zanimajo me vaše sage.

Ob jutranji kavi sama hvala,
komu sinoči mero je jemala.
Če imel je moški kratek kos,
dekleta iz tega naredijo štos.

Ko dimenzije niso prave,
to je delo matere narave,
ona kot ženska je vedela, kaj dela,
da ob sprostitvi nebi preveč trpela.

Nekaj dni nazaj se je zdelo,
da bo zelo bolelo.
Potem pa, kar čez noč,
problemi gredo proč.

Nekaj se zgodi,
stvari gredo na bolje.
Zadnjih nekaj dni,
sem dobre volje.

Problemi, problemi,
v moji glavi problemi.
saj sploh ne vem,
v čem je pravzaprav problem.

Domišljija, domišljija,
donišljija samoto razbija.
Vedno ko,
sem sam s seboj,
sanjarim,
kaj bi počel s teboj.

Prijarelji smo se dobili,
praznik skupaj proslavili,
na terasi smo sedeli,
jedli, pili, in govorili.

K meni si pristopila,
svojo pomoč mi ponudila.
prijetno sva kremljala,
mojim šalam se smejala.

V kuhinji si spretna,
kuha v dvoje je prijetna.
Prvič zares sva govorila,
vedno si bila,
le dekle prijatelja.

Ni te več,
je bilo preveč?
Kaj ti je?
Tako ne gre.

V obraz povej,
ne gre naprej.
Sprta sva,
ti si odšla.

Tukaj sem,
se vrtim.
Jutri grem,
da ključ nazaj dobim.

Živela je ženica srednjih let,
zaželela si je ptičje petje spet,
da prisluhne žgolenju, žvrgolenju,
naj spomni na mladost jo v življenju.

In odšla iz mesta bo na grič,
da videla tam lepih bo pojočih ptic,
lepše drugo življensko bo okolje,
daleč je od valov na obali, morje.

Godilo petje ji je, ptičji spev,
kukavičji od gora odmev,
a želi si eno ujeti, uloviti,
žgolečo med njimi prilastiti.

Kovanec banka je izdal,
s podobo generala,
novinarka je zapisala,
bralce s tem razklala.

Januarja je izšla znamka,
na njej njegova slika.
Ker to ni pisalo nikjer,
novica ni kalila mir.