mir zadihal je  na  mojem polju
se zasanjal v zimski, nočni hlad
zvezde se prebujajo v vesolju
ljubezen skrita čaka na napad

To nisi ti.
S teboj cvetijo rože,
belih metuljev krila srebrijo soncu pot.
Pa naj te iščem, sanjam tu ali drugod.
To nisi ti!

Tiho se plazijo mali safiri
v mavrico tvojih zbujenih misli.
Kradoma, da jih komaj opaziš
odstirajo til na tvoji blazini.

Iščem besede - misli nekdanje,
iščem poglede v jutrih brez zarje.
Komu, le komu vsaj malo mar je
brezciljno, brezplodno moje iskanje?

V morja trav bom odšel,
med visoke, zibajoče klase,
pod bele koprene oblakov,
pod cvetoče krošnje češenj.

Misli lepe spremenile so podobo,
podobo ki včasih navdihovala me je.
Sedaj tukaj so drugačne misli.

Vonj po smrti, depresija počasi jenja.
Moč polna veselja, ljubezen -vrača se.
Ali pa tudi ne, smrt še vedno obstaja.

Ljubezen je pojem,
ki ostane nespremenjen.
Želim si jo zopet čutiti,
čutiti ob sebi in za večno ostati ob njej.

Prišel si k meni nenapovedan…

Zakaj prideš k meni
in govoriš?
Ali si preveč oblečena,
da bi se slekla
ter utihnila?
Kako to,
da hodiš naga

Medtem ko oči ti spijo,
ti različne sanje govorijo,
tukaj si in tam si
in hkrati sam si.

in sva šla....

v svilnat del obzorja
v srebrno sled vesolja
v senco mesečine vrta
v nitke čipkastega prta

ko srebra mehkobo Luna pošlje v oseki
v globoko morje tebe zlivata se moji reki
prva nežna in sanjava, skodranih valov
druga z jeklom okovana, ukročena od bregov

Misleč da sem nekje, mi daje varnost... Kaj če je vse ozemlje le virtualna planjava nekoga ki se le igra z nami????

Ko se več ne bi spraševali, ko popotovanja ne bi več bilo...

ker sva
deterministično
nelinearno
neregularno
nenaključno
sistemska

Fatalka;
usodno preprosta
nezmotljivo zgovorna
v svoji temni opravi
tišine.

Ko bi odšel iskat svoje sanje,
le kam bi me to pripeljalo?
Verjetno do tržnic Tajske,
do najvišjega vrha Himalaje,
ob afriške toteme,
preko vseh beneških mostov
do irskih hladnih poljan.