Nasloniš glavo nežno mi na ramo,
začutim tvojo sapo, utrip srca.
Ko drug ob drugem sva pod streho neba,
zaprem oči, dekle - in sam sem s tabo.

  To so samo karte,
otrok v mojih očeh.
Karte življenja.

Križev kralj
 je križem pot,
srčna dama
k sreči most

Ljubezen moja žgoča, nevedoča.
Ni vedela da usodo mi je zapečatila,
Ko tebe stran je odslovila.
Tega ni vedela, ni čutila.
Kot rožica je bila ljubezen ta.
A sovraštvo in hinavščina
Vse sta uničila,

Ne glej postrani,
ko stojim pokončno,
ponosen na grb in ime,
ker sem prehodil neznano
in videl angele brez perja,
ki s krepeli razbijajo krste
in iztikajo oči pticam.

Poletje to žgoče
Mi v naročje je prineslo
Te tvoje prelepe oči,
V tvoje rjave oči sem zaljubila se.
Imele so me srčno rade.
In jaz rada sem imela njih.
Nikoli pozabila jih ne bom,

Po tleh
drobtinim zrnje
lačne ptice,
ki krade sanje.
Ptice večernice.

Za gizdavim pogledom,
puhast napuh.

Takšen kot ti,
z moko v sebi
kruh mesi.
Iz testa besed,
slastne hlebce
in žveči pesmi -
pekoči tobak,

JAZ IN JAZ 

Včeraj sem se srečal.
Šel sem proti mestu,
nekam čudno bled in siv.

In res ne vem
kdo komu je zaklical:
če mrtev sem,
kako, da ti si živ?

Bil je maj, ta dan,
Ko zagledala sem te tam.
Bil si daleč, grozno daleč.
Še dotika ne, še pogleda ne,
S tem ko sem te rešila,
Si nisem zaslužila!

Navadno štetje besed.
Naslov neznan.
Pogled top.

Drži kot pribito!

V megleno jutro smo šli
z izčasenim korakom,
požiralci ur,
skrunilci vetra.

Mraz se nam je
 zažiral v lobanje

Jezus gre po cesti,
vsem je oproščeno.
Pesku v puščavi,
ljubimcem pod odejo.

Kačam, ker so lene.
Ženskam, ker so hladne.
Krastam, ker srbijo -
obliž na stare rane.

Sveže truplo srednjih let,
na razpelu bog preklet
mrko gleda iz zidu -
šel je tja, a bil je tu.
Iz vidika truploreza
vodi samo ena steza.
Le dva metra v nedra zemlje

Nad križem se dani prevarano stoletje.
Omagal je razum. Spočeto je spočetje.

Jaz sem le vojak in sulica je kletev.
Ko razlivam žolč, žanjem večno setev.

Onkraj spomina,
 v megličasto bedenje,
so usta zasadila zobe,
da bi se pregrizla tostran.

Nobeden se še ni vrnil.
Nihče ni prišel,
da bi povedal,
da bi se zlagal.

S soncem izginejo zadnje sence,
ki so zakrivale tvoj mili obraz.
Hladen veter zaveje okoli nas
in prinese mraz - brez snega.

Psujem jim mater, 
tistim, ki preklinjajo
mojo domovino.  

Misel ti le z voljo učinkuje
razmisli malo o dejavnosti
redkokdaj ustrežeš si pravilno
zato še nimaš srečo trajnosti.

V obupu mastne krvi
razlit je madež
živalske strasti,
v objemu radosti
skrit kot tema
bes preži.