Strmenje globokih je oči
obstalo ob jezeru,
kamor steka žalostna se kri
in ob vodi te strmine
premajhen slap se zdi,
da ujel ves svet bi bolečine.

Tišina bogata in polna
zajeta v večnosti
ujela bi trenutek neskončnosti
tišine dotik
kot lahen poljub dlani
predam se ti

Ko prestopiš šolski prag
oglasi se stari šolski zvonec.
Imaš ga rad,
Zato ga prijetno pozdraviš in poslušaš,
Ko pa gre vsem drugim prijetno na živce.

Ko stopam po temni ulici slišim svoj korak.
Slišim tudi kako brnijo avtomobili.
Lahko slišim mravlje, ki se med seboj
Tiho pogovarjajo.

Brez tvojih sanj bi si ne upal poleteti,
zajeti veter spet v krila in občutiti,
kako lahko je zdaj živeti, ne bati se umreti
v dlani, ki v sebi hrani upanje - živeti!

Kot ptica v letu, 
kot gazela v teku
vsi nekam hitimo,
čas mimo nas beži. 

Ne vidim več poguma v tvojih očeh.
Misli potujejo po neznanih poteh.
Le solza ponosa po licu zdrsi.
slovo zavedno v tvojih očeh se rodi.

V tvojih dlaneh ne bom ostal kot ujet bi bil v spomine
In tudi v tvojih toplih očeh ne našel bi praznine.
Tako drugačna si kot vse, kar sem do zdaj jih srečeval
In vem da če bi te iskal, te ne bi nikdar prepoznal.

                              Med
tem, kar je                                      in tem, kar bi naj
                     bilo

                          zareza v času

Z bergamotom in cimetom sem ti dala ime,
dišal si po Angliji in božiču-
vse leto povsod.
Skrila sem te v vsako luknjo v vsaki steni,
v vsako melodijo in vsako nevedno besedo,
okus v rdeče vino, vonj v dim, oči v neznance.

Od silne želje
je žaba počila, k
soncu skočila.

na robu tišine
zastal je
korak
na robu
iz belega mraka
spočet

vsa sonca
na tej strani
so tja
v belo
izklesala sledi
nevidne skoraj
porajajo jutra

dal ji je sonce
in cvet
in svetlobo
dal ji je moč
in nasmeh
in pogum

v stolpu iz davnine
ptica je gnezdila
iz fosilnega zidu
kradla je
demante
v dnevu brez popotovanj
se je je mana dotaknila

prastara zgodba
je vrela
iz starčevih ust
motna
je sedala
zadaj na polje

speči sel
kraj mosta
na skali
iz rdečih cvetov
kraj njega
se s krikom poslavlja

v naročju jo pestujem
vem za postaje
v naročju jo pestujem
vem
da bo šla
že jutri

povej
na kateri strani
je tista
od šumečega rumenila
jeseni
zastrta steza
tja vodi