iz vsega,
kar nič je,
pronica v biti.
v svilnato senco,
kipečo v nebo.

oluščeno zidovje
nad bregačo
samoti je ostalo
zadnja postaja

minljivost
je pustila odtise
na zlizanih stopnicah

skozi
tisoče poti
jo je našel
iskreno
nevednico
s prvo
jasnino v očeh

V december sem vtetoviral smrt
da bi na tistem vrtu kjer
kače v želodcih ljubezni
drsijo tako milo
tako brutalno
da se spozabiš
nad tem da ljubiš

Vlečem razbitine dišeče črne
nočne zime
pod mejo koles
in preglasno krasne glasbe
Še en zavoj v prazno
še en krik med note

Pozabljam te

Bilo je
kot da bi se znova rodila iz maternice
v pekočem erotičnem sunku
trepetajoča buba
mehka in upogljiva kakor vosek...
In ostal je vonj po pomarančnem olju,

Veliko je ljudi na svetu,ki zeli ljubiti ali je ljubljenih.
Jaz sem ena izmed tistih katera ljubi iz cistega srca.
Katera svoji ljubljeni osebi nebeskih modrih oci
daje iskreno ljubezen
za katero sama ni vedela, da jo zmore.

Dotaknil si me
s toplino diha
odstrinjaš tančice
brezsramno razgaljaš me
v vrtincu besed
neizgovorjenih
najdeš me

Szymborska in Udovič
sta si sposodila Lota
in njegovo ženo

mislila sem, da me
ugotovitev kam popelje

želela sem ostati v kotu
skrbeti ali se bodo požirki piva
izšli s prebranimi verzi
bom morala ostati dlje
se pogovarjati      biti kristal

prisluškujem nebu
bolj malo pove

samo rožmarin
in njegov bolestni vonj
ki odnaša

Dovoli, da se napijem iz jezera v tvojih očeh,
dovoli, da se dotaknem s poljubom svile tvojih las,
dovoli, da počiva moja dlan v tvoji.

Ne štejem več zvezd
in ne zrem v oblake,
ne češem se z vetrom,
ne umivam se z roso.

Bežim pred dnevi,
ogrnjen v plašč Bolečine
zavit v šal, tkan iz trenutkov žalosti.

Ne, ti ne boš prišla!

Odprl sem vrata srca
v umit, sončen pomladni dan.
S pogledi želja so zatrepetale moje oči,
žalostne od praznih pričakovanj.

Ne, nikoli ne boš znala ljubiti
polusahlih trav v naročju barja,
mirne gladine ribnika pod zasanjanim Krimom,
ščebeta ptic v objemu ločja,
drobnih mravelj pod spokojno podrastjo.

Slike naju vračajo
na prvo mesto,
kot znajo...
Ko sva se še čudila vsemu,
avtomobilom, mimoidočim ljudem...

Objelo me je sivo jutro,
leno, ob 4 in 30,
umirajoče,
ravno takrat, ko je najmočnejše.