Modrooka, plavolasa,
kakor vila iz pravljice
po stezici ob gozdičku
svoje nežne sanje tke.

Cvet posušen in ujet med platnice.
Dvajset pomladi odkar je cvetel.
Plaho dotaknem se roba cvetlice,
k prsim ponesem ta čudež zbledel.

Raz strehe noč razpne skrivnostno krilo.
V daljavi Orion krasi svoj plašč.
Jaz iščem rim in smisla z novo silo,
kot Feniks strt v obupu vztrepetam.

Aprila so sanje lepše,
aprila je svet ves svetal.
V aprilu se veter šali
in jaz vse preveč sem sanjav.

Rada bi,da greš.
Rada bi,da se te ne bi več spominjala.
Da bi te lahko izpraskala iz sebe
In ne bi ostal niti košček.
Nočem te izbrisati
In ne želim,
Da te nikoli ne bi bilo,

Everything was bright
Everything was right
It was that day
Day of my death

1.Ko si sam
in ko ne veš kaj bi
sem jaz tam in
v hipu vse se spremeni

Toplina,sladkor, objem...
Nedolžen otroški smeh,sonce, iskrica v očeh...
Nikoli končano potapljanje v morje sanj...
Sprašujem če smem,
Čutiti neskončno lahkotnost nežnosti?
Je Kot srečen konec najlepše pravljice

Misel se preliva v besede,
iz dna duše se vzpenjajo,
prikazni, silhuete blede,
svoje nevidne mreže napenjajo.

-izbrisano-

Le ti si znala vzvaloviti gladino moje duše
in znala si okrasiti vsak moj dan;
zdaj vse preteklost je - praznina duše
ne zmore splesti gnezda. Vse zaman.

Če lahko bi...
bi sebe v tebi skrila
tvojim rokam se prepustila.

Jaz nisem pravi, ki bi znal ti reči
kako zelo sem srečen, ves lahak.
Da drug postal sem človek, ne več tak,
ki nekdaj znal po sreči ni poseči.

Ko bom odšel morda bo januar,
morda bo maj ali oktober.
Ko bom odšel, odšel po prstih bom, skrivaje
in za menoj še sled stopinj zbežala bo v dan meglen.

A najbrž bo jesen takrat,
da skril se bom v meglene pajčolane
in v listja sled - sam, brez besed.

Veseli december,
obujanje smrti.
Dvajsetkratno zbujen spomin
na odvzeto prisotnost.

Dvajsetkrat krvav opomin.

Tisoč in dvajsetkrat
vzdramljena laž:

Skrij me!
S črno me prekrij
vzemi vso to žalost, da izgine,
da izlije se v temi!
Potem me samo objemi...

V mojo dušo si ujet
z nevidno nitko v srcu mojem vpet
med nama stkana krhka vez
zdaj vem ne moreva je streti.

Nebom videla tvojega nasmeha
in nebom slišala tvojega petja
smeha nikoli več,
sreče nikoli več,
samo spomini v temi.

Vsak nov dan zarja hrepeni,
Ko se zbudi,
Odprem oči v svet kjer njega ni
Ker se zbudil ni...
V praznem jutri ga izgubljam
A vem da v pravljici se srečava.
Kot vesolje, je ta brez dna,