Včasih potiho,
včasih naglas,
compjuter moj pizdim,
se pizdim na vas.

Pesem napišem čez tri strani,
o težkih zadevah kajpak teži,
shranit jo hočem stran obnemi,
pesem se zbriše, nikjer je več ni.

Verjetno na tem kaj tehtnega je,
kot znamenje dalo razumeti bi se,
bom raje kot pisal pesmi moreče
v ljubezni v svetu iskal si sreče!  

Četrt stoletja je minilo,
veliko se je spremenilo.
Ko ded moj je umrl,
svet se mi je podrl.

Na trenutke si želim,
da s teboj spregovorim.
Jaz takrat otrok sem bil,
imel si name velik upliv.

Tvojim zgodbam,
sem rad prisluhnil.
Zdaj ko, sem že zrel,
zanimiv pogovor s teboj bi imel.

Sprašuješ se,
zakaj s teboj ne govorim?
Verjetno zato,
ker se te bojim.
Kadar sva si blizu,
vedno otopim.

Tvoj obraz,
tvoj nasmeh,
tvoja figura,
tvoje oči.
Vse to,
zame je preveč.
Samo zato,
zelo si mi všeč.

Si družabna,
za pogovor prijetna.
Nisi ošabna,
prijetno dišiš.
Zame si popolna.

V deželi na koncu gora,
od velike ravnine pa tja do morja,
tam, kjer so zavistni ljudje doma,
je najlepši košček tega sveta.

Bogati v narečjih,
redki z dvojino,
ponosni na zgodovino,
popolni z zemlepisom.

Knjiga , Trubar, Raščica,
skoki, poleti, Planica,
Primorska, Gorica,
Luka Čeč, Postonjska jama,
Jože Plečnik in Ljubljana.

Na sončni strani,
vsi zavistni,
ljudje zaprti,
vedno sprti.

Pripravljeni pomagati,
ob strani stati,
doma ponosni,
na tujem skromni.

V politiki razdeljeni,
tradicionalno zadržani,
v športu združeni,
zelo pošteni.

S prijatelji sedimo,
z očmi dekletom sledimo,
si misli delimo,
in kakšno zaželimo.

Razpočnica je obrita
in koža napeta,
moderna dekleta,
niso vedno zapeta.

Razuzdane se zdijo,
ko moške lovijo,
njih ne izpustijo,
dokler jih nezadovoljijo.

Slišal sen,
da se ločuješ.
Za nespametne odločitve,
zdaj plačuješ.

Besed nesramnih,
se sramuješ.
Z otrokoma,
v neznano pluješ.
Oporo prijateljev,
potrebuješ.

Nisva prijatelja,
morda nekoč,
sva res bila.
Ne me obiskati,
pred menoj jokati.
Kar je bilo je bilo,
življenje svojo pot je šlo.

Zanimivi so ti ljudje,
v družbi vedno vsi poje.
Ko pa sami so doma,
je kot da svet se jim podre.

Človek je družabno bitje
in življenje je prekratko.
najdi si sorodno dušo,
da življenje postane sladko.

Moj hobi je izhod v sili,
de ne preživljam časa v gostilni.
Ne pomeni to, da me ne veseli,
samo rajši sem v ženski družbi.

Kadar sem pa sam doma
in nikogar ni nikjer.
Da ne mečem časa proč,
sem za mizo pozno v noč.

Rišem,
pišem,
urejam in
poslušam.

Dan je oblačen,
počutim se potlačen,
poleg vsega sem še lačen.

Sedim v avtomobilu,
z rokami na krmilu,
v koloni sledim tovornemu vozilu.

Čas počasi teče,
polen kufer imam te gneče,
na radiu o zastoju nihče nič ne reče.

Rekli so, da si prestara,
verz iz pesmi si prebrala.
Na ves glas si se smejala.

Če pa bi jaz pesnit znal,
to drugače bi napisal.
Rekli so, da si prestara,
jaz pa mislim, da ti ni para.

Sinoči je bilo lepo,
z jutrom pa je vse odšlo.
Ostala je le bolečina,
glava se še ni streznila.

Danes bo naporen dan,
v njem ne bo veliko san,
veliko bom pa preležal,
da mačka bi pregnal.

Ta črna mačka,
na okoli se potika.
Elegantno se premika,
po policah stika.

Rada nakupuje,
nove načrte snuje.
Bi lahko še kaj kupila?
Preden Emporium bo zapustila.

Je zelo postavna,
oblečena po zadnji modi.
vedno nasmejana,
če ji moški godi.

Ležim v tej dolini
nedagestanski,
ležim kot tu si prej pred mano ti, Izet,
Lermontov bosanski.

In vem da tu sem še bolj sam
kot ti, še bolj patetičen,
oprosti, bolje bo da ti priznam,
pijan sem in nesrečen.

Čemu, se vprašaš, le čemu!
poglej, o slavi zvezdniški
sanjaril sem svoj čas,
kot ti in o smrti pesniški.

po P. Valeryju

Nekakšen angel stal je ob vodnjaku
in jokal. (Kar brez razloga, očitno,
saj pač bolečine to bitje čisto
ni moralo poznati.) Spodaj, v mraku,

kjer dvojnik je njegov drhtel od joka,
nenadoma dojel je svoje bistvo:
kot angel nikdar ni spoznal to stisko,
saj zanjo nikdar ni bilo vzroka!

Poskušal se je nasmehniti, zaman;
jokal je, nedoumljivo so mu lile
solze z lic, ves začuden, poln vprašanj

za njimi je molče strmel v globine.
In celo večnost ni dojel bolesti,
ki mu kazila je obraz prelestni.

Scvrti smo, gospod,
scvrti in scmarjeni.

Že prismojeni, gospod,
med sabo sprijeti kot bi bilo meso
vsakega tu od nas
tvoje meso, gospod.

Moli, gospod,
moli k nam,
scvrti smo.

Od vetra nagnjeni smo šli na pot,
šli smo na pot, da se upognemo tam
nad koritom in kadunjo.

S PERESOM V HRBET
globoko vrisano
nenapisano.

Črnilo vodeni,
kri.

Izsrkaj jo iz sebe,
prelij jo na papir,
preden se za vselej
izničijo te boleče,
podkožne pesmi.

Danes,
z vso sončno pravico
prebujen na najbolj
zarotniški način.
(Že vstajam, se že
svetim - zlog za zlogom.)

Spodaj, na razgreti plošči časa,
kjer ti, bog, kuhaš svoj molk,
se že s protezo zapisuje
nekakšno pohabljeno pričevanje:
mojih vsakdanjih sprehodov
pretresljivo zavozlani
labirint.

Luč, ki si bila nekoč
moja priča, zaveznica, ga
razvozlavaš?

Železno pismo,
razbeljeno od v naglici
zapisanih argumentov.

Predolgo, pretežko
za goloba, ki ti ga pošiljam?
Morda.

Toda kdo, reci mi,
kdo od naju
bo potem pretrgal
tišino, ki sva jo drug drugemu
spletla čez usta?