Silhuete časa
dim pošiljajo bogovom.
Mestom
ki naju ovijajo v nevidno.

Ljeto ulazi u našu sobu kroz širom otvorenu noć,
a naša tijela se ponosno maze s vjetrom ravnice.
Postelja svoju nježnost posebno rasipa pod nama,
i naše se ruke poput leptirovih krila množe zrakom. 

Lomijo se gore,
skozi luknje
kjer tece rdeća reka
Polna zgubljenih duš

posnetek s Finske je eden boljših.
če se ne osredotočiš na žensko iz občinstva, ki kašlja,
začutiš ljudi, ki niso prepričani v zmago,
a verjamejo vase. zbor se je poslušal,
dirigentka je bila os.

moji predniki me učijo, naj sovražim.
jaz pa ne morem določiti,
komu pripadajo ptice. poznamo odgovor,
a si po človeško lastimo njihova gnezda,
ki naj bi pomenila varnost, ko sonce zaide.

Od nekdaj sem si želel plavati po zraku.
Odplaval sem v sanje.
Racionalno pa pustil v omarici pod stopniščem.
Bodočnosti.
Ne rabim krojiti trenutkov.
Pride sama.
Ali pa ne?
Kot vedno.

Tišina je najbližja popolnosti.
Tišina, ki sledi dogodku.
Da v sebi odzvonijo vsi glasovi.
Da skozi lastno sito se zrcali.

Molk je tam kot kamen modrosti.
Molk, ki solzna je dolina otroku.
Brez pristanka padajo plazovi.

On snuje
male sne
s pomočjo zmuzljivih besed.
V nedogled ga lahko povleče,
če ohrani navidezno zavzetost.

V besnečem brezumju
se um mi izgublja kot
ladja izgubljena v neurju
zdaj iščem rešitev
svetlobo v megli
da v stiski duševni
v pomoč prihiti

Nekaj črnih dni in noči
je mimo
potemnelo je cvetje
zalito s solzami
moj  um divje kriči
ne doume resnice, da te več ni
srce se para in boli

sonce greje nekdo hodi po travi Nenadoma lepo dekle ga ustavi
Ljubim te reče se k njemu privije
Valj njenih poljubov nanj se izlije
Mladenič jo srečen poljublja nazaj
Zanj vse je popolno izkusil je raj...
V gradu prelepem na enkrat sedita

Nameni izgubljene duše
Plešejo poslednji ples
Maska se trga z obraza
Občutki kričijo od bolečine...
Usoda kreacije se zlije z destrukcijo...

Življenje,kaj je to
je to sreca
je to radost
ali je to žalost,trpljenje
sreca,veselje to so otroci
prinasajo radost v zivljenju

Prezir bom dal v okvir, da bo mir.
Ob tleh nemir ne bo več obstajal.
In ničesar več ne bo obelodanjalo ostrin v dušah izmaličenih.
In blizu bodo novodobne perverzije.
In vonjal bom sladkosti vseh trpkosti in trpkosti vseh sladkosti.
Enkrat za vselej.
Enkrat v večnosti. 

dotakljivost
minljivosti
mu je kruh

Začetki se pretakajo,
iščejo in rastejo.
In se nehajo dotikati,
ko dosežejo
in se zavedajo.
Velikih rojstev.

Let ptice,šepet valov,
hoja po dežju v vetru,
koraki donijo,
sliši odmev se srca,
ki v prsih tako nežno šepeta,
melodijo ljubezni, resnice,veselja...

Rožni venec
spletem
iz telesa
tvoj'ga.

Sneg naletava
Hodiva po snegu
Razigranost sije iz najinih oči
Snežinke loviva v dlani
Loviva jih z usti
Stopijo se na najinih licih