Peklenska noč...

Spanec razprodan
Prepozna
Kot vedno
Jok odvzet
Sanje smrtno tavajo
Te slutnje ne poznam
Ogenj izparel v bron

V odblesku rose si je razcapan z dlanjo zastrl pogled gospodar
Andaluzije.

Krogotok misli.

V odblesku rose si je razcapan z dlanjo zastrl pogled gospodar Andaluzije.

Hodim skozi čas
a spremenim ga ne.
Vse kar počnem
skozi brezmejno minljivost
v prah se podre.

Mežikajo zdaj vse zvezde,
pripogibajo se in klanjajo.
Le ena nikdar ne migeta,
posebna je in drugače žari.
Samo s srcem jo lahko vidiš
in zmogla je reči, oprosti.

Se lahko skrijem tukaj
v zavetju burje in poljuba?
Te lahko objamem gruda ljuba,
v srcu slišim šepetati raj?

Vem, želeli so te jariti,
s črnimi srajcami reke kaliti.
Vem, želeli so ti pankrte valiti,

rada bi
zbežala iz tega lista,
se zbudila iz tega zvezka

rada bi,
da zblediš

molčim v molčečnosti-
sanjala bi sonca,
rezala rane,
jokala jutra

Snežinke padajo name
in počutim se majhno
sredi neštetih svetov.

Kristalčki v laseh.
Počivajo ti na trepalnicah
in izginjajo z razgretih lic.

spet je tako...

TIŠINA
STRAH,

strah, da ostanem samo cunja,
ponošena na tujih telesih,
strgana od tesnobe,
stisnjena od samote...

Čutim tvojo prisotnost,
nebo na zahodu pošilja znak.
Obračam se, prisluškujem,
vem, vsak čas boš tu.

kje bom hodila?
kako bom hodila?
ko mi boš zvezal oči
in prerezal nasmeh, daj,
odreži še košček srca,
ki hodi s teboj...

Ko srh po životu te spreleti,
trkaš s pestmi na težka vrata.
Le kdo strl bo naval strasti
in skočil skozi um poln blata.
Ko perje pavje v noči šelesti
in usta od pošasti so kosmata.
Nabada te in šklepetajo kosti,

Samo malo je še ostalo...
tvojih besed za moje uho,
ki rastejo iz korenin srca
in gredo do duše...

Strah se je naselil v moje telo,
kakor zla slutnja nepričakovanega,
da bo izpolnila neznano. 
 

Zlatorjavi kodrčki,
ki padajo čez tvoje
bleščeče, zelene oči.