Danes tu jutri tam
vedno nekje in vedno ti
s svojim očesom gledaš,
opazuješ, določaš, daješ pomen.

V enem samem trenutku,
te stisne v prsih,
glas obmolkne,
vprašanja roje.
Odgovorov ni nikjer.

Tako malo sem storila,

MENTOR EQUUS
POEZIJA ONANIRA
POEZIJA MASTURBIRA
NAVDIHOVALKA
MLADIH POPOTNIKOV
BOBNOV V DEŽJU
GROMKIH KAMNOV
ODVALJENIH OD SRCA
V METAFORIKI
OBUPNIH POIZKUSOV
SAMEMU SEBI
PREREZATI VRAT

Žalujem...
Smrt...s te strani ...
tako dokončna, se zdi...
Na povšini slišm krik tvoj
In občutim tvojo smrtno bolečino...
A pomagati ne znam

Visoko nad nami bedijo,
duše brezmadežne.
Visoko nad nami bedijo,
in se novega življenja
veselijo.

Megle preganjajo dolgčas
po dolini mračnosti in
molčečnosti.

Sivo nebo, ki  med oblaki
razkriva sonce, nekje,
v daljavi.

Još je dosta zvijezda na nebu
kad pijetlovi prvi put prozvaše.
Dragi moj mi ljubi grudi
reče:
"Još je rano."

Pijani mjeseče,
ležiš na leđima
širom otvorenih usta
i nije te briga
za ljudske patnje.  

Tam, sredi gozda ležim,

sama sebi se nemočna zdim.

Oblakov štetje, ptičje petje...

Zdaj iščem pravo barvo neba,

se mar skriva v bitju srca?

Tam, pod drevesom bdim,

zdi se mi, da letim.

Vetrov ples, mogočnost dreves...

In vsa ta idila,me v naravo je zlila. 

Skrit je v sunkih nemoči
zavedel iskrive, živahne,
brez plašnosti.

Le neznosne besede so lahne.

Ubiti.
Z enim pogledom.
Enim nasmeškom.
Enim akordom.

katera ima najtežjo culo,
katera najdaljše krilo,
katera najtrši pogled.

Zdaj vem.

Ko govorim,
razgalim svoje srce.
Pustim ga izkrvaveti
za ceno utehe,
ki jo poklanjam.

Danes tu jutri tam,
vedno nekje in vedno ti
s svojim očesom gledaš,
opazuješ, določaš, daješ pomen.
Skozi prosojno sito notranjosti,
prečiščuješ snemajoče efekte
zeničnih zaznav,
ki tehtajo, kreirajo.

Listje
in mali otroci.
Vse na kupu
razmetano...na kupu.

Sam.
Zase utripam.
Svoje življenje ni nikogaršna last.
Ne dovolim drugih oblast.

Jokati,
da, točiti solze.
Kar, da ne zmrzne srce.
Ne, nočem se cmeriti.