Hodi po
mokro zaprašeni cesti.
Niti za gube na svojem
razpadlem obrazu,
se ne zanima več.

V dvorani med vrstami stebrov
v dorskem slogu doprsni kipi,
torzi brez glav ali rok.

Vrata odprta na štiri strani neba.

Kje sem izgubila kompas,

ki je menjal križišča s smerokazi
in labirinte z zatočišči,

in ki mi je vselej siknil na uho
svoj pravi da...

Nekoč povedali so mi,
da ko umreš, le daleč si.
Izgineš pa nikoli ne,
če še tako to daleč je.

Rekli so mi tudi,
da tiste, ki jih najbolj ljubi,
on, ki je nad nami vsemi

Če bi imela časa le še za en objem,
bi tebe privila k sebi.
Če bi imela moči le še za en poljub,
bi ga dala tebi.
Če bi znala besed le za en pogovor,
bi s tabo govorila.
Če bi bila pred mano le še ena noč,

Pogled na drobno trupelce boli.
Zakaj se dogajajo take stvari?
Tako nedolžna, tako nebogljena
je sedaj v svetu duš izgubljena.

Ne morem ponjo, ne morem za njo,
tisti spodaj jo zase hočejo.
Spomini so zdaj vse, kar imamo,

Solze so lajšale ji bol tegobno
se v njih utrujen je obraz hladil
mehek sen jo z nebom je povezal
občutek resnosti je obudil.

Tam nekje, pred nevidno mejo.Tam nekje,
med hribovjem skrito, se  razprostira   raj.............
čebeljega pastirja.
Stopam po mehkobi tal, pogled lovi bisere trav,
ki se v  milini jutra lesketajo v odsevu njegovega pogleda.

svet
in vsaj še tisoče svetov

pod maskami dneva
in pod pritiski noči,
ki pletejo svoje niti
v krog življenja.

V popolnosti odseva, v svetlosti sončnih žarkov
razbohotili so se cvetovi mogočni.
Kot radost življenja v opozorilo,
vpijoče usmerili so pogled nase.

Bila je dolga, težka pot,
polna prevar, neumnih zmot,
laži, ki kradejo noči
in izgub, ki dražijo oči.

Težko mi je bilo, priznam.
Ves moj trud je bil zaman.
Četudi sem se uprla grozi,

Zgrudim se
naravnost v tvoje oči,
iz njih izvabljam
galaksije drobnih sonc.

Šumijo gozdovi, dan se budi, Vse je enako, le tebe več ni. Pot, ki vodila naju je tja, Vodi še vedno in še vedno veter pihlja. Le tebe več ni...

Ali slišiš tišino,
Ko čisto potiho rečeš :  tišina

Ali začutiš tišino
Ko ti seže pod kožo
S hladnimi prsti
Da vztrepetaš
In so ti lica rdeča
Kot da goriš

Zapustila bi me,
kmalu.
Odšla na lepše,
po občutek miru.
Prosim, ne!
Ostani,
ne vidiš,

Tvoja postava je tam,
kjer vedno.
Stojiš
in jaz te gledam.
Gledam in razmišljam.
Zakaj se ne usedem?
Čemu sploh razmišljanje?

Na krilih orla
letim za horizont,
da v njem izginem
kot majhna pika
v srcu
nostalgičnih
oseb.

Si se zavlekel med tiste
ravnice,
uhojen in kosmat je bil
plašč.
Razprostrl si kričeča
krila,

Zakaj bi iskal pravo ljubezen,
ko našel je ne boš.
Zakaj bi se živciral,
ko potem prelepo bo.
Vsi iščemo neke bedaste ideale.
Ti res obstajajo...
Vsak v nekom najde zvezdo,