Muzika sladka.
melodije njegovih prstov,
toplina klavirskih zvokov.
Disonančni glasovi,
mehkoba nepojasnjenih sestav.
Bitje nezanih svetov.
Šelestenje not,

Ne da se živeti.
Kot vreča
živiš,
a kot da te ni.
Mižati si želim.
Saj lahko...
Pozabim na svet,

Živeti v smrti.
Grešiti v čistosti.
Osvobojenost v kletki.
Zunanja lepota,
notranja grdoba.
Višave globin.
Inteligenca v brezupih.

Odšla bom v temo,
sama,
brez nobene luči.
Ko iskal me boš,
trpela bom.
Skušaj me najti.
Skrivam se.

Ležiš tam,
kot ovenela vrtnica,
posušena,
brez zrelih znakov bitja.
Pomoč ne zdi se smiselna,
ti pa živiš v temi,
v vesti nobenih pričakovanj,

Solze so trenutek sreče,
trpljenje žalosti.
Ona joče
brez milosti polne.
Soj njenih solza na mizi...
Kapljic obupane duše.
Ne vidiš jasnega neba.

Moje življenje je nekje drugje,
ni ga tukaj,
kjer dolgčas pretvarjam v zabavo.
Moje življenje je moje,
je daleč,
pa tako blizu.

Sredi mogočnega vsemira,
tam kjer duša mi umira,
pust in nemiren moj planet,
zadel v bistvo ga je tvoj komet.

Ti si ti,
kljubovaljna zobu časa,
smer znana ti je naša,
lučka upanja, ki ne ugaša.

Kot po receptu
se vse preliva
ostaja v vsakem
sladek spomin
na poželenja
iz tistih časov,
ko si radosti
preko telesa polnil.

Skrhani krožnik
in bistri potoki,
male igrače,
poredni otroci,
to se pojavi
in tudi izgine,
včasih pa sanjam
tud' druge stvari.

V zatonu poletja je vrata jeseni odprlo.
Omamnost sladkobe v zraku in občutek
vlage v pridihu, oranžno rumeno prelivajočih
tonov prerijskega sonca.
Kradoma , neopazno se spušča v dotik
z kraško planino in zablesti v vsej svoji lepoti ob skalovju.
Z toploto vidno pogreje , razveseljuje, v dušo vstopa človeško,

In ko jočejo zvezde,
tudi jaz bisere točim...
...in ko zapiha veter, nežne sape....
tudi jaz izdahnem melodijo srca....
...vse zame .... postorim .....si rečem....
nežno , kot znam , le jaz .... zase  !

iskre valijo
v očeh skrivnosti
ljubki pogledi
rjavo sivi
kivijevsko zeleni
po ptičje plašni

Pisala bi
O temini plašča noči
Otožnosti ugaslih zvezd
Osamljenosti rimske ceste

Pisala bi
O mavričnih sanjah
Zlatem polju hrepenenja
Igrivem vetru

Ni ga iskrenega obraza.
Ni je svetle duše.
Vse dreveni v pozabo,
pozabo notranjega miru.

svinjsko pretvarjanje.
manipulacija
in pranje možganov
do presežka meje razuma.
glej,kruha ni.
ni moči...
proprad živih kosti.