Amir ko si vržen v smisle
Amir ko žanješ kar si izpel
Amir kar te tišči v tišinah
in te v višinah zadrži
Amir ker si poveljnik črnih
in te belo pretrga
v rdeče praznine

oj
tukaj
nad dnevom

Prosim ne zameri mi
vseh izrečenih laži
ki so se rodile iz strahu
da ne izgineš
kot privid v oblaku
prosim ne zameri mi
ker jaz sem izgubila se

Še vedno mislim nate
in na srečne dneve
na mnoge čarobne noči
ko sva si preko ekrana
globoko zrla v oči
spominjam se vseh
tisočerih besed

Košček ljubezni na podplatu
z upornostjo žvečilnega
ustavlja moj korak
meni ki vedno dvakat
premislim preden stopim

E levom kristjan.
Goreči križi in kje je zdaj tvoja resničnost?
Išči opoj. Nedestruktivno.
Blaženost je vtkana v nič,
ki je, ki ga ni.

Ubogajoč posluša,
a ga ne sliši,
ponižna gleda,
a ga ne vidi,
skrušena sedi,
a pluje daleč,
daleč v morje

Izrasel sem iz praha
energijskih moči,
ki krožijo iz večnosti
v večnost prek' ljudi.

Morja ne moreš izgubiti:
vedno ti slano teče po žilah,
vedno ti tiho šumi
v izsušenih školjkah,
vedno te nosi nazaj na obale-

Daj mi tvoje ustnice,
polne sladkega greha,
ki dajejo mi moč nasmeha,
piti dajo mi resnice.

Nisem pesnik,
četudi bi bil
bi moj Eros že zdavnaj zgorel
v ognju Olimpa, do pepela.

Naj usta moja več ne govorijo
in moj pogled naj skameni, zamrzne
oko naj moje več solza ne lije
in duša moja naj v temo se zlije.
Lupina mojega telesa,
nekoč v življenje ti si ga zbudila.

Kraljestvo se približuje,
mrtvi visimo po vejah,
srca krvaveča nam zarašča mah,
misel se oddaljuje.

Kolona ljudi se počasi premika.
Nestrpnost kipi .
Grozeči nemir valovi.
Vzkliki v množici!
Potrpežljivost ponikne.
Pritegnejo mojo radovednost.

Kako že pravijo?
Kaos geometrično urejuje naravo.
Tudi prav. 
Do dna s kaotičnimi sistemi.
In Mandelbrotom. 

Utišajte vsa brezna,
naj kaplje začno vnovič dihati.
Umirite svoje sence,
naj dih izsanja iluzije ponikle v oblakih samoutvar.
Udrihajte po nečimrnosti,
naj sinje bdi nad trpkim. 
U-vedno boš le v U. 

Ena misel me obseda
kaj storila bo  z menoj
večnost s tem se ne ubada
mene pa obliva znoj.
Rahel dremež me objame
kot bi v nezavesti bil

V prsih žar, ko sekunde tren,
zdaj tresne hipec, dva ...
iskriv blisk prešine, sčara!
Iz meglic spomina,
tisočero razgretih niti,
se poraja, ovije, me zavije,
v navidezno mehkobo,
v slast dotikov bežnih,
strast noči, hlastanja in lebdenja,
vse zbegle magične trenutke,
se v opoj zadnjega poljuba,
stapljajo kresnic nemiri ...
in žgejo vprašanje zabodeno.