Kjer zemlja se neba dotika,
kjer prostrana ravnica se baha,
stika horizont telo in duha.

Pišem oporoko, ker umiram.
Še dih ali dva, zdaj, prav kmalu,
bom le še lastna halucinacija.

Veliko si in vsemogočno,
Enormno, venomer se gibajoče,
Smisel tvoj je jedro sočno,
Otrok si, ki se smeji in joče.
Le kdo bi mogel te doumeti,
Jasno s pogledom te zaobjeti,
Enako vsi smo v tebi ujeti.

Banalnost se mitizira,
odnos se materializira,
um stagnira,
kapital triumfira,
absurd paradira,
realnost umira,
človek pa ne reagira!

nisem se ovila v sanje,
zato,
da bi teptala tvojo slehrno bitko,
tvojo pot grenkobe,
tvojo rdečo nit resnice,

Zbogom ljubi moj,
sedaj je čas, da izpustim ti roko,
zbogom ljubi moj,
pljub moram dati ti v slovo.

Sonce ponovno je vzšlo,
razsvetlilo jutranje meglice,
videla sem ga, bilo je bledo,
niti jutro ne odžene srčne klice.

Človeku je pač dano
Da hodi...
Le enkrat...
Le v eno smer...
Po eni poti.

Že dolgo slutil sem, da v svetu svojem sem sirota,
da lačen bolj in bolj sedim ob polni mizi.
da v svetu ki sem si ga ustvaril
postala ti si sonce drugo.
da ti si ves požirek,
ki ga rabim.

Sem toliko teh let...
Živel ali le bival?
Na poti svoji življenja srd...
Okusil ali le požiral?
Vse s trudom sem opravil...
Pa si pri tem užival?

Ko sem zaspala si bil že ob meni
naročje tvoje toplo sem želela
sanjala, da vse to nekdaj sem imela
a to le sanje so bile varne v têmi.
Le temna noč lahko jih je razkrila,
te sanje potopljene v srcu tvojem, 

Edino srečanje
Srečanje s krvjo in
topli dnevi
kot le občasna pošiljka svobode.
Pozaba slike,
ki ni bila vročena.

skozi usta viharnega neba ustavljam vozeč se sto na uro gledajoč spregledam na drevesu ribo ki mežika nuklearni pasti zgrajeni iz ledvic lopate rdeč oblak iz svinca hrumeče pada navzgor na dno v tišini jutra zadnje zore

ostale so črepinje tvojih dni,
na mojih dneh,
kot kake mučne sanje, ki sva jih
kovala v kilometre
in pletla v milje...

Nikjer ni bitja, kot je Rom
on svoj'ga bistva se oklepa
ne dopušča srcu takšen zlom,
da mu svobodo kdo zaklepa.
Prišel je on med nas volkove
za ceno svojega življenja
uči nas vrednost en'ga dneva
in ničnost bogastvenega želenja.

Na modrih krilih jezdec je poguma,
dvignil z očmi ta neprebojen zid.
Zašepetal, saj ljubezen ni uvid,
onkraj spečega je raj brez razuma.
Zvezde utripajo kadar sva sama,
niti trenutek nisva lažen privid.
Dograjen sva ljubezenski zemljevid,

Težka solza greha
Olupi kovinsko deblo.
Glej, glej; nekdo čuti.
Deblo
Neštetokrat prehojeno,
Presekano, olupljeno

Moj pot je v poti
ki me vzpenja k njim
v Rim zavesti kjer
se Pitijina zenica r a z š i r i
mi v sedem drobnih veličin
kjer sin sem zrasel skozi
line saturnalij