Vseprisotna duhovna sila,
ki si dala mi življenje
v tem telesu in v kraju
kjer živim prepuščen poti,
tisti poti, ki me vodi
in mi daje moč spoznanja
in težave tudi zraven
če se nisem jim priklanjal.

Sedim na skali tam ob morju
zagledan daleč v obzor
grozeči valovi so pod mano
jim kaže skala svoj odpor.

Razdrli so gnezda spominov,
razruli poti sanjarjenja
skrbno razlite po prostoru.
Porumeneli so odtise najinih
glav in pogledov,
odnesli skrivališča dvoma

noč mi je obrisala prah iz porazov,
slonečih na mavrični blazini
tvojega jutra...

stala sem in se upirala;
ne dam svojih spužvastih besed

Novo spoznanje me vodi
v čisto drugačen nov svet
z njim se mi zarja odstira
ne morem sam sebi verjet.
Ogromno vprašujočih pogledov
obstali na meni so vsi
le jaz edini med njimi
razlagam, kar videti jim ni.

Nervozen sem in iščem si.
Po vesolju mehko se potuje;
biti nočem.

Preblisk.

Lonec na smetišču brez moči,
da zadrži, vsebine sebi mile;
čisti altruizem.

Vstopil si v moj svet,
svet senc...
prinašaš radost
prinašaš smeh.
Toplina tvoja,
tvoja ljubezen

Kot jesenski list
pade najina ljubezen na tla
ter čaka, da jo kdo potepta.
Z dnevi postaja vse bolj
ranljiva,
scefrana in potem
preperi.

No, daj zlaži me,
če se boš počutila kaj bolje!
Tako je lažje, se ti ne zdi?
Ti si lepo skrita za svojim obzidjem,
gledaš prek in nič ne vidiš,
le svojo senco na opekastem zidu.
Jaz pa na svoji strani stražim svoj bunker,

Vroče je, vroče.
V glavah ljudi.
In misli neštete se topijo pod žgočimi obrisi.
In informacijam ni videti konca.
In odgovornost si lasti globalno zavest.
In besen je absolut.
Resnično.
Z oblastjo in strastjo nad majhne.
Komarje. 

NAJ ME IŠČEJO
V SKLADOVNICI SANJ
KOT POŽIRALCA OGNJA
KOT METALCA NOŽEV
KOT TOK NASPROTIJ
V RAZOSEBLJANJU

V sanjah te ljubim. Ves si moj,
ko se opajava z dotiki pogledov.
Pošlji prste na novo potovanje
prek poljan telesa,
naj njihove sence zapustijo raven fizičnosti
in v kožo vžgejo nepozaben spomin bližine.

Čeprav zdaj že
prodajajo razglednice obešanj
nihče še ni
fotografiral dostojanstva.

Prebudila sem zvezde
Utrinjajo se za naju
Lesketajo srebrnkasto
Zlatijo tvoje oči

Sama s seboj
v okrilju narave,
osamljen popotnik
na še bolj osamljenih poteh...
Dan počasi se poslavlja,
srkam vase poslednje sončne žarke.

Je mar to laž,
če se ti zlažem 
in ti prihranim nepotrebno skrb?
Je prikrivanje,
če ti prikrijem svoje težave
Ko imaš svojih dovolj?
Je prevara,

Ponižana sem bila,
po tvoji zaslugi sem trpela,
po tvoji zaslugi si smrti želela.

Trpela sem in jokala v temi,
ker vedela sem,
da poti nazaj več ni.

Jedino tako može biti ispravno
u zvuku koji dolazi
donosi i odnosi.
Ritam se ne mjenja
Sve je več bilo nekada
i sve je novo
u sječanju na...

Tudi prvi pok,
ki se razširil je v prostranstvo,
še kar naprej utira sebi gaz
v njem vsak od nas
življenje svoje vodi
naj pazi, da ga ne ugrabi plaz.