Pretrgala sem mrak nad sabo, nad tabo, 
da bi oba obstala v vedrini in obličju čistega.
Z roko v roki sva sedela v kristalnih barvah življenja,
pa si mi sledil v vse smeri, 
a le do trenutka mojih bolesti.

Z bolečino na ustnicah, s tišino v očeh,
prijel se je za njegovo ramo,
z njim zaplesal je do nebes...
Sta postala oba se nasmejala,
brez besed v daljni kraj podala.

Sprašujem se,...
Je sploh mogoče, se sploh lahko kdo joče,
ko ima vse, ko ne pozna niti besede - življenje težko je?.
In ti ne veš in ti ne poznaš ledenih sveč na tistih obrazih,
pa ne veš pa ne znaš ljubiti, ne znaš grešiti...
Je sploh mogoče bežati brez, da bi vedel kam bežiš,
brez, da bi vedel zakaj trpiš?

Le zakaj te ne morem odgnati iz obličja svojih solz.
Vsaka zase vsak dan znova steče po svoji poti,
in na tisoče slanih poti vijejo eno samo življenjsko črto...
iz katere se vidi zdaj zbledele črte.
Ti sploh ne veš, ti moja najlepša »utvara«,
ti ne veš in ne poznaš moje duše zdaj sredi izgubljenega  
vsakdana,... zato ker te ni.

Hodim in gledam te nemočne ljudi, 
te otožne obraze, 
oči žalostne, oči jokave. 
Okrog mene same sence, se počasi premikajo, 
še zadnjič globoko v življenje zadihajo.

Utrgalo se je nebo,
pade belo perje na moja bleda lica,
solze pod vekami in bolečina,... 
obup mojega klica.
Tresoče telo navidezno srečno v srcu še jok, 
jaz prosim za večnost.

V meni slap... 
padam po strmem skalovju in rišem obrise megle. 
Na dnu slapa jama, ki sprejema boleče udarce. 
Tesnoba, ki ne mine; večni padajoči slap, 
takšna je ta večna tesnoba. 
In stojim med razpotjem dveh poti in norost me vodi v nevarne 
vode, vode iz katerih prideš brez kože.

Vihar od nekod je prihrume, drevesa lomi, 
meni je nekdo srce vzel.
Nebo prekrito s črno haljo,
nekdo se smeje, na nebu riše rdečo zarjo.
In na reki most na njem pa same sence,
ni ljudi po njih sprehajajo se le njihove oči.
So travniki brez barv, brez rož,
na njih pa trava spreminja se v oster nož...

Z odprtim srcem v sonce zrem,
razprostrla svetlo sem nebo,
vidim, slišim, čutim, vem,
a še vedno modro moje je oko.

Nima smisla več tu trpet.
Glava te mora že močno bolet.
Prasketanje ognja v tvojem srcu
je podobno smrdljivemu prdcu.
Vsak dan- nova borba,
vsaka borba- večje sranje.

V svetu svojem si
in postala odveč sem ti.
Pol življenja mojega
v nič pretvoril si.
Nekoč bila sem tvoj najljubši cvet,
le med postal je zate led.

Ne bom kot ptica trnovka
svoj zadnji ti stih izpela
ne pogleda ti ujela
slišal ne boš moj'ga joka.

U tej noči le meglica
me spremljati sme na to pot
ko polna težkih lažnih zmot
kažem svetu druga lica.

Za Veliko Noč je k nam prišlo temačnih ljudi

Rekla sva, da jih ne bova spraševala zakaj
Da se bova obrnila v praznino in zašepetala
zašepetala,  da je res.

Sprehajale se skozi mene
razne misli in ideje
lenost jih ni zadržala
odšle so z vetrom skozi veje.

IN ZDAJ MNOGOVEZNO
PIŠEM ZA BREZVEZNE
V GLAVE SODE
V GLAVE LIHE
PIJANE ČRKE
V TREZNE STIHE

Kričanje brez glasu.
Glas brez tona.
Kri brez barve.
Smrt brez groba.

Začetek brez konca,
konec brez začetka.
Klavrni konec
velikih ljudi.
Smrt brez življenja,
življenje brez smrti.
Krvavi konec
malih ljudi.
Noč brez dneva,
dan brez noči.
Smrtonosna smrt
ubogega človeštva.

Žvok ni pok.
Tudi jošk ni refošk.
Tudi Tof ni krof.
Je pa ljubezen- bolezen.

Na tem svetu ni prostora zate,
raje kupi si kravate.
Na tem svetu ni prostora zame,
raje kupim si šalame.
To je šala,
ne pa resnica taprava.
Resnica je ta,
da na svetu ni prostora za dva.
Čeprav ta dva spadata skupaj zelo,
ju svet spravlja narazen trdo.