Otožna samota
Podobna siroti,
Nevednost ob vsevednosti,
Moj bo pokop.

...v skriti mesečini se je rojevalo brstenje tisočih barv.
Iz nje je odšel še en dan brez speva tega mogočnega rojevanja 
cvetov...pa je odšel, vsaka zase je na svojo pot zašel.
Zanjo so ljudje v velikih slikah na tankem platnu izgubljali svojo 
karizmo, zginjal je vsak sleherni občutek za obstoj, 
lesketanje črnih solz na belem platnu, ki jih je puščalo mlado 
dekle je pojenjalo v domišljijo prikritih želja.

Ležanje s teboj v trdni temi med zemljo in nebom, 
goli telesi, pokriti duši s  prepletenimi besedami...
in sanjam...Šepetanje litanij tebi in meni, 
božajoče roke zgladijo otožnost,prineseš moč trenutka, 
ki zakriči v strastnih objemih.

Barvne stolpnice se dvigajo nad mestom. 
Zapelje mimo vlak po žilah tega mirnega sončnega jutra, 
jaz pa zamišljeno iščem  kje si, katero je tvoje okno,
ki zre skozi ta nori izmišljen svet.

Pogled.
Žalosten boječ pogled, siv, 
prazen, hrepeneč in ustnice rdeče 
se zibajo v ritmu življenja, 
lovijo poljube, strastne obljub, želje in smeh. 

Nad Svet spušča se temen oblak, 
hudič razpel je svoja krila, 
začela se je črna poezija. 
Naše glave v njih sovražnost bdi 
ljubezen nepoznana nam živi.

Znova me
pečejo oči.
To pomeni,
da se vračajo
dnevi,
od katerih
sem nekoč

Vračam se v praskupnost
vračam se domov.
Vračam se spet tja
odkoder sem prišel.

Prekaljen v svojih izkušnjah
razumem vse, ki niso dosegljivi sebi
zato ne morejo se znajti v svetu,
ker še spokojnosti si niso zmožni doumeti.

Ob reki stala sem in gledala v noč, 
bil je mraz le tu in tam zaslišal se je glas. 
Od kod ta glas, ki tako lepo zveni, 
od kod prihaja, zakaj nikogar ni? 
Sama z vetrom, ki tako močno šumi, 
da nosi listje nični svet budi.

V kotu star klavir igra mi znano melodijo, 
ki v meni zbudilo je nemir, spomin na hudo bolečino.
Na kolenih prosim, molim, da konča se telo zlo, 
ki ubija me razžira mi telo.
A klavir igra zdaj vse glasneje, 
v prostor prikradel se je vonj nesmrtne orhideje.

Kaj bi rekel, če bi vedel,
Da nisem tako nedolžna kot izgledam?

Kaj bi naredil, če bi vedel,
Da sem nekomu vzela življenje?

Prasca sem zadavila.
Prevaral me ne bo nikoli več.

kje zdaj
moja ljuba, prebivaš
kako si - si sama, morda s kom uživaš?
se spomniš najinih uric vsaj kdaj
dotikov, poljubov v mraku skrivaj?
(... pa da se imava kao rada bla bla bla, pa se imava rada? jaz mislim, da ........ se imava)

Potovanje se končuje
in spet se vračaš v pozabo,
ki v globini še vedno te lovi.
Ne daš se ji,
oporekaš njenim lovkam,
kljubuješ njej črnini,
kot suženj se trgaš iz okov,

Prižigam ledene sveče tvojih pogledov
z oranžno mavrico jeseni
Gorim po obrokih
vsako sredo in vsak petek
Veter me gasi

Zvezdni utrinki, le kaj povedo?
Tebi in meni govorijo glasno!
Zaželi si željo,povej jo na glas,
naj sliši se v noč,
naj luna zasije,zvezde žare,

Nova religija,
grmade gorijo,
bela inkvizicija,
ptice letijo.

Natrgane mišice brenčijo,
nosijo me tja v en mrak.
Tavam, iščem, ne ustavim se!
Brezciljno se spogledujem
z razpadajočimi obrazi.
Nekdo izkopal si je oko.

Čez sivo barje naj ponese ti oko, 
ko nad sabo vrtel boš težek meč 
in ko dušo zastrupljalo ti bo človeško zlo.
Čez sivo barje naj ponese ti oko, 
ko pred sabo zagledal boš le globoko dno.