Iščem sonce oranžno rumeno med listjem,
ki pada ritmično v krogih
pod moje nove čevlje
čez skodrano preteklost
pod kapuco dima

Večni krog
in bitje,
skoraj človek,
na drugem bregu,
ki se sprehaja skozi čas,
bo tvoje ogledalo,
ker si tam.

Belo ni belo.
Belo je rdeče,
belo je oranžno,
belo je rumeno,
kakor plamen sveče.

In zdaj stojim, na pol poti,
z glavo proti nebu,
z dušo vkleščeno med stene časa,
tujec sam sebi, polovica obraza,
raztreščen v črepinjastih sanjah.

Ukradeno srce
je ležalo na tleh
kot prazna listnica,
izropano čustev
in ljudje
so hodili po njem
kot hodijo bogovi
po ljudeh.

Solze biserijo v besede,
be-se-de.
Kamni klešejo poglede,
po-gle-de.

Drevo se zarašča v seme,
se-me.
In vsaka črka je breme,
bre-me.

TO JE PESEM BREZ UVODA
VEDNO KOTALEČA ŽOGA
PESMICA BREZ EPILOGA
ČISTA KVADRATURA KROGA

Skorja tvojega telesa.
Robovi tvojih slik pričvrščajo slike izpred mesecev,
ko se zdi,
da so poniknile,
lesene podobe pozabljenih podstrešij,
podpisi tvojemu srcu.

prosim pozabi,
na sanje o vili in o razburkanem morju,
dovolj mi je spenjeno jutro in šop tvojih las.

prosim pozabi,
obljubo o pisanem letu z balonom;
čas celi vse rane, izda modrijan.

strah,
še enkrat,
še zadnjič,
pozdravim s svojo preluknjano tišino,
ki se obleče v nasmešek
in izdrdra svoj scenarij
pod istim žarometom, kot včeraj...

zagrizla sem se v Idejo
o Koncu-
tako močno,
da sem ga spregledala,
ko se je res zgodil

Zunaj dež lije
in v meni strašno grmi,
še zadnja ptica se skrije,
nigokar več ni.

Preperelost teles,
v mračni dobi
kritičnih časov,
se mi drobi
pod prsti
in izginja v prah.

Ko sončen dan se oblači
potrebujem draga, tvoj nasmeh
in v dnevih teh, ko se mrači
potrebujem draga, tvoj nasmeh.

v meni sta dva človeka
v meni sta dve osebi

jaz sem nič
in jaz sem vse

gledam te...
v tvojih očeh vidim spomine
razbite krožnike
in kri na tleh;
še zmeraj pomeniš mi vse
a vem, da tako ne moreva naprej

ej ti!
ozri se!
poglej!
poslušaj!

zaspim v solzah
utonem v svet sanj

tvoj obris, tvoje besede
tvoja izdaja v moji glavi