Poskus prignan do skrajnosti
(ker ne zmore vztrajnosti)
pod privlačno silo zemlje
zapusti visoke želje
razpršene v drobne sanje
padejo v prejšnje stanje
v rahlo nežno sladko spanje
ki ga ziblje valovanje
da se sredi sanj nasmiha
a zdaj spet nekdo budi ga
in naganja v blazen jok
v skrhan in natrgan lok
ki se pne iz bolečine
v neslutene višine.

Pod oknom mojim slavček se oglaša,
ves čas le o ljubezni svojo goni,
prepeva v samih zateženih molih,
da ga je sita že vsa hiša naša.

Prav dolgo najbrž ga ne bom prenašal,
po zračni puški segel bom in sprožil
in svinca mu v tisto rit naložil,
pa naj potem vsaj pravo bol razglaša!

Saj vse preveč je zdaj že takih tičev,
ki pojejo izključno le balade,
(kaj pojejo, saj stokajo kot babe!),

Sme nekaj nas, ker smo pač krevsove, bit nakresane,
pesem kaže dovolj, kak je naš oče treznjak.

Tu počiva Matej Krevs,
nesojeni lomilec ženskih src,
ki je umrl od klofut in brc;
osamljen, ubog in nepotešen
je bil še s trdim v grob položen!

že večkrat sem zaman poskušal na silo
napisati kakšno proti vojno pesem.

Vse sem že poskusil: gledal sem proti vojne filme,
bral proti vojne romane, poslušal proti vojno glasbo,
pa nič.

Nobene ideje, nobenega navdiha.

Temu bo najbrž kriva tista edina vojna,
ki sem je v svojem življenju sploh doživel,
namreč desetdnevna vojna za Slovenijo.

Iz pesnitve

PESEK, NE OLJE V MOTOR KAPITALIZMA!

O, da bi imel tvoj slini dar, Majakovski!
Da bi imel tvoj srd, tvoj zanos, tvoj pogum,
da zmogel bi stih enak krogli topovski,
zrušil bi z njim, kar si zgradil je lopov-tajkun!

Treščil po vilah bi v gosposki četrti,
v prah bi spremenil dimičev dvor,
zgrajen na prevari bog ve kateri po vrsti,
ki naša podjetja pehajo v samomor!

Zapele, parčkajo se spet,
prisluhnil sem jim ves prevzet,
ženijo se, nam pravi običaj,
gnezdijo, žele si naraščaj.

Tam vrabec ves je zbegan,
sivček kot da se sramuje,
kos poje, kukavica še molči,
se sonca, gnezd...že veseli.

Še stara gnezda iščejo pojoče ptice,
mraz zamenjali so sončni žarki,
jim pomlad pregnala starko zimo,
zaljubljencem pojo zdaj himno...

Kdaj bom dohitel navidezni cilj,
ki se mi v vesti razkriva,
v tišini me čaka vest vseh globin
in mi pomembnost življenja odkriva.

Uporniška leta mladostnih dni
so nadvse pomembna zapuščina,
kdor ne prepozna, kar notranjost želi,
bo ostal znova sam sebi ledina.

Soočiti se moram z vestjo tako,
da bom resnično postajal jaz ona,
v tistem momentu bom razumel,
da sem sam svoj vratar poti do vsemira.

Gladila sem novi
parket in razmišljala
ali se res tako reče -
gladila
in če sem natančna - ni nov,
le jaz sem nekoliko nova
v tej okolici,
svetla barva
pa zlata in snežno
bele rože -
vse je tako lepo.

Ko mineva noč poletna
poljubi zadnjič me še enkrat.

Ko ugaša zadnji krajec
ljubi zadnjič me še enkrat.

Ko zora naju skupaj najde
objemi zadnjič me še enkrat.

Tokrat res odhajam zadnjič
dokler ne vrnem zadnjič se še enkrat.

Razočaran sem,
ni ti jasno
in ne pomaga,
pogovor je v prazno.

Se delsš,
da ne razumeš.
Ali preprosto,
me ignoriraš.

Kako je lahko,
preprost pogovor,
odvečen tovor.

Ga spoštovati,
ga poslušeti,
samozavest mu dati.
Ko poskuša leteti,
ne ga zatreti.
Težave prepoznati,
mu pomagati.

Temni oblaki se zgrinjajo,
ljudje se z vetrom spreminjajo.
Nekateri proti vetru lulajo,
ali proti toku plavajo.

Si nezadovoljena,
drugače si vzgojena.
Sprememb si ne želiš,
predloge vse preslišiš.

V svet eksperimentov,
se bojiš vstopiti.
Vseh teh občutkov,
ne želiš razviti.

Bijiš se pripomočkov,
ki si jih kupila.
Ko si s prijateljicami,
po mestu hodila.

Obseden sem s teboj,
že mesece ne spim,
tja v tri dni strmim,
in si te želim.

Zame si nedosegljiva,
to poguma mi ne vliva.
Resno se že zdaj bojim,
da kakšno neumnost ne storim.

Duševno to stanje,
ovira moje vsakodnevno delovanje.
simptomi te pa so naravni,
in niso na mojega intelekta ravni.

Ta punca je res huda,
je kot Slovenska gruda.
Kjer dobro zrno zraste,
v mogočne hraste.

Ko drugo zrnje vzklije,
vso krhkost življenja razkrije.
Ljubezni in topline polna,
postane elegantna lipa.

Danes je poseben dan,
v rokah šopek rož imam,
odšel bom tja kjer ima poslednji dom,
postal, prisluhmil spominom bom.

V mojih v meni še živi,
kot svetloba dneva tli,
mati, ki ne izbriše je spomin,
skrušen pred teboj njen je sin...

Rad bi ti rekel, rad te imam,
le to prinesel sem, lahko ti dam...
si najlepše v meni, spomin na dni,
otroštva, vse zdaj spet kot da živi.

Danes je poseben dan,
želim da si nadenem masko imam,
v pošast, žandarja se preoblečem,
vsakdanji gvant iz sebe slečem.

Preganjal bom barabe, grdobe,
Kradljivce, vseh vrst lenobe,
tiste ki jim je le za denar,
za človekov trud kaj malo mar.

Preoblekel se bom v žandarja,
ki strah trepet v takih ponazarja,
da zbojijo se za novce,
po zunanjosti izgledajo kot ovce..

Nocoj mesec bo spet z menoj,
odhajaš vem, ne morem jaz s teboj,
sem tu, le zvezde gledal bom v noč,
pospremil s pesmijo te bom pojoč.

Vem odhajaš, zdaj ti je težko,
čeprav je v duši najini lepo,
čaroben mesec zvezdno noč krasi,
srce tvoje pri meni ostati si želi.

Ko si zaželela boš priklicati noči,
mojih, kjer resničnih sanj kraljica si,
poglej v nebo, tam zvezde lesketajo,
v srcih nana s harfami vabljivo igrajo.